Še eno gostišče kamor se splača it….pa potem še preko Jeruzalema, če boste kje prespali (možnosti so). Ko zagledate napis Tramšek morda ne boste prepričani, da bi se tam ustavili in kaj pojedli. Poleg se nahaja še market iz časa “socializma”. parkirišče je obdano z zelenjem.

Takoj ob vstopu čaka prijazen (in zabaven) sprejem z najbolj sanjskimi drobnimi kruhki. Preveč okusni so…tale košara se je hitro spraznila.

Za moj okus je bila tale predjed -a must- Prleška mozzarella in kumarična krema. Kar predstavljajte si v kombinaciji s tistimi kruhki.

Glavna jed pa tokrat precej a-tipična za moj okus. Jedla sem Bambija – žal mi je otroci. In bil je izredno dober. Ni za vsak dan, a za posebne priložnosti. Da.

Rezultat je znan. Pojedla sem vse In bila sem kot balon…nisem pa se mogla odpovedati sladici (prleška gibanica) zato je sledil sprehod. Popolnoma klasičen okoliš v barvah zahajajočega sonca (čeprav se ne zdi).

Če boste v tistih koncih ali pa tudi ne – priporočam vam izlet že zaradi hrane. Vsak dan imajo pripravljenih nekaj menijev specialitet. Ker je to manjše družinsko gostišče so priporočljive rezervacije za skupinice. Aha…naslova vam nisem izdala:

Gostišče Tramšak, Žerovinci 25/b, 2259 Ivanjkovci; 02 7194 097, gostilna.tramsek@siol.net

Sončna hiša je imela ponovno akcijsko ponudbo. Potrebno jo je bilo izkoristiti…pa čeprav le za en (cel) dan. Vreme niti ni vplivalo na uživanje v wellnessu in miru. Zajtrki…zajtrki so pa popolnoma sanjski. Nasploh so ljudje bolj sproščeni, mraz ni bil tako mrzel, veter je pihal v pravo stran, sonce je zašlo s stilom.

Hmmm..ne da se mi spat. Sedim na tleh med tremi mizami, štirimi stoli, dvama vrečama in dvema kvadratnima metroma kavča. In gledam revije (to je pač moja neumna razvada) z lepimi slikami in _____ besedili Ok, zdaj že pridno tipkam Nazaj do bistva: BRAVO Eva! Ne se pustit faušiji, nestrinjanjem in pogledi. Sicer pa…še naprej pridno vzdržuj en in pol (Anžetov) blog

Sicer sama nisem tako odprta in dobrovoljna in znam sprostit trenutek jeze na net, ampak…mogoče pa kdaj

S tole kremico sem se danes razvajala. Glede na embalažo je videti kot bi bila iz kakšnega “supermarketa”, a (žal) ni tako. Ste jo že videli kje v naših drogerijah??? Blagovna znamka je LDCP in izhaja iz Francije. No, če kdo pozna kakšno potnico, ki prodaja to kozmetiko – let me know

Vse naj naj…kilavi dvoletnik. Najboljše še ni, se bo pa kmalu poboljšalo. O blogu govorim. Dobil bo novo preoblekico. To res že dolgo nosi. Dve leti…ne morem verjet. Nisem pričakovala, da bo trajalo toliko časa.

Volvo. Ob tej besedi najprej pomislim na velike okorne gajbe, ki so jih v nanizankah vozile ameriške mame. Na avtomobile, ki so se jih najstniki sramovali, če smo mogli v njih na zmenek. Pomislim na tovorna vozila. Skratka na “debel pleh, ki nudi varnost”.

Pred kratkim pa jim je uspelo moje mnenje o Volvo avtomobilih spremeniti. Spoznali so me z novim S60. Mhm.

Na prvi pogled..je pač bel Volvo. Lep, a ne odštekan. Moderen, a ne vsiljiv. Narejen, da ga lahko prezrete – zagotovo ne bo prezrl vas!

Da, na videz je res – avto. Ko pa se zaprete vanj in pritisnete START postane vse drugo kot to. Da pridete varno na cilj vas skoraj ne potrebuje

“Moja” (v bitsvu je od RSL Levec) različila je imela kar nekaj dobrot. Ko sem spoznala pomen zelenih lučk pod človečkom (in se jih naučila uporabljati) je postala vožnja otročje lahka. S60 je zame pazil na mrtve kote. Po navodilu pospeševal in zaviral. Držal varnostno razdaljo do prednjega vozila glede na mojo željo. In…kar je bilo najlepše…brutalno renčal, če sem pohodila plin. N O R O! Da ima dizelski motor sem verjela šele na bencinski črpalki. Ker ob panoramski vožnji neslišno prede ob prehitevanju pa rjove kot “američani”. Pa mu ni videti, da je takšen stroj.

Težko, težko sem se spravila od volana. A se mi zdi, da je bila to zelo pametna odločitev. Pri toliko varnostnih sistemih in takšno lego na cesti bi me kaj kmalu ustavili “temno modri sodelavci”. Vse kar bi lahko rekla je: “Probaj, ne moreš it počasnej ” Sicer pa, če bi imeli vsi avtomobili radar, opozorila za mrtve kote, zaviranje tik pred naletom – bi vsi vozili…khm…bolj tekoče

Položaj v avtu je super. Dva pritiska na gumb in vse paše. Končno nekaj za zložit dolge okončine na mesto. Tudi sedeži so veliki in dajejo občutek varnosti.

Skandinavec me je res navdušil…žal ne z ceno. Ja, vem, da so primerljivi avtomobili tudi dragi. Žal pa tale ni dovoj ugoden za moj TRR. Mogoče se bo pa prodajal testni Ampak bo po mojem občutku kar dolga vrsta čakajočih…se javim za posvojitev Pa če mu bo kdaj dolgčas ga z veseljem peljem na daljši sprehod. Škoda, da ni zavetišč za avtomobile.

Vse se spreminja. Na primer postajamo že tako EKO zavedni, da ne pošiljamo razglednic. Sliko objavimo nekje na spletu. Ni pomembno ali je to Facebook, TwitPic, Flicker, blog, … Naše slike so sicer javne, a jih morda ne vidijo pravi prejemniki. Moja babica že ne gre (in ne more) pregledovati spleta in se čuditi kje vse njena vnukinja gazi. Ji pač malo razložim, ko jo obiščem in pokažem kakšno sliko – SPET – na prenosniku.

In letos sem prejela približno 3 razglednice. Poleti samo eno! Iz šolskih časov se še spomnim, kako smo jih zbirali in koliko se jih je nabralo skozi počitnice. No, saj je moderna doba “povozila” tudi voščilnice in čestitke. Veliko manj truda je potrebno vložiti v objavo slike na FB, dosti več prejemnikov doseže. Ni pa osebna. Jaz se tolažim s tem, da s takšnimi objavami varujem okolje (ker ne trošim papirja)…za posebne ljudi se pa pač potrudim napisat čestitke in voščilnice. Razglednice pa…ni časa za iskanje nabiralnika

P.S.: Hvala vama za razglednico, cenim, da sta si vzela čas

P.S.2: Le pošljite kakšno razglednico babicam…pa čeprav  s hribov

Včeraj sem se imela zelo fino. Na čudovit poleten dan sem se vozila z nebesno modrim Renault Windom. Veter v laseh in veter pod “tazadno”!

Danes, ko avtomobila ni več imam končno čas, da malo povem kako je bilo. Ja, igrača se je vrnila R.S.L. Levec. Ni bilo prilike se “važiti” kje po obali. Ok, Wind res ni velik je pa izredno drugačen. Pistacija zelen bi bil še bolj izviren

Pa začnimo tam kjer bi bilo treba. Renault Wind je močno nadgrajen Twingo. Izdajata ga kljuki za odpiranje vrat ter prostoren prtlažnik. Z kančkom domišljije je možno najti tudi druge podobnosti (to pa je značilno za vse znamke avtomobilov). Kar ima Wind več – iz coupeja se v 12sekundah spremeni v roadster.

Da je roadster pokaže tudi s svojo poskočnostjo in lego na cesti. Že na občutek je podvozje težko in nizko…čeprav avto sploh ni nizek in popolnoma uporaben tudi malo iz mesta. Športna vožnja – on Vožnja po makedamski poti – on!

Avto je toliko raznolik, kolikor imate domišljije. Moje je precej, zato sem ga spremenila v letalo (brez skrbi, ne dobesedno). Če je že Wind naj leti Res je prikupen. Notranjost je, za avto tega ranga, narejena s skrbnostjo.

Slabe lastnosti Winda pa občutiš, če si visok. Sedež je sicer še vedno fenomenalno udoben in športen, a zmanjka prostora za noge (ki jih imam s petkami kar 2m) in roke težje pridejo do prestavne ročice.

Lahko bi si spustila sedež popolnoma dol, da bi bilo udobneje, a potem bi se mi zdelo, da ne vidim dovolj okolice. Wind ima zadnjo šipo, a je bolj okrasna Zaradi slabih 4m lahko avto brez težav obrnete ali parkirate – le stranski ogledali (ki sta kar veliki)morata biti nastavljeni prav. Druga (moja) težava je bilo vrtinčenje zraka ob vožnji brez strehe. Pač sem previsoka In tukaj se konča.

Mislite, da ne?! No, vsa negodovanja glede tega, da ima zgolj dva sedeža. Visoko porabo glede na svojo velikost. Nepreglednost ob vzvratni vožnji. Težko podvozje. Visoko ceno. To in še kaj si lahko prihranite. Jasno! To ni Twingo, niti Clio. To ni avto za vsak dan.

To je pač mali posebnež za ljudi, ki so drugačni. Lahko vam je všeč. Lahko vam je nekaj najgršega sploh. Nikakor pa vas ne bo pustil hladne. Ne daje vam možnost, da bi pogledali stran. Naredili so ga, da dela zmedo. In uspelo jim je ;D

Zdaj vem, da so lahko tudi ponedeljki super…več vam bodo znali povedati pa v Levcu