Včasih imam dna, ko ne vem kaj bi sama s seboj. Pa ni ravno, da bi imela dolge ure prostega časa. Ena čudna novica med jutranjim poslušanjem radia in predolgo razmišljanje o tem…kam gremo, zakaj smo tu, i.t.d. Hm…pa grem pač do knjižnice po novo knjigo, ki bo spet žalostno čakala na nočni omarici na mojo pozornost. Mogoče bi ji bila kaj bol naklonjena, če bi bili več noči sami….a se ne pritožujem. J In kadar knjiga na takšen dan ni dovolj, si zapišem misli, ki me begajo. Bi rekla, da v lep, ročno izvezen blokec, a bi lagala. Izdam jih prijatelju brez katerega sem kot bi mi manjkal en ud. Svojemu mobilniku. Pa tako sem nasprotovala tej tehnologiji 10 let nazaj…to je pa že tretja zgodba.