Včeraj sem ponovno razmišljala o tem. Imam hobi. Rada presenečam ljudi, ki jih imam rada z drobnimi ali manj drobnimi pozornostmi. Včasih z razlogom, včasih pa kar tako…na popolnoma navaden dan. In vsi so veseli. No, vsi smo veseli. Pri določenih situacijah je pač tako, da je kakšno stvar potrebno kupiti dvojno. Torej, ko prijateljica kupi tipu bon za razvajanje v welnessu za dve osebi je seveda primerno, da vzame njo. Popolnoma normalno. No, nekaj podobnega sem naredila tudi sama in bila deležna zbadljivke: »No, da vidim kaj si si spet kupla! Hehehe…«

In potem mi to ni dalo miru. Če odštejem kanček užaljenosti, ker če bi kupovala zase bi raje tisto noro torbico v ….ne bom delala reklame… sem se resno zamislila. Ja. Drži. Ko sem kupovala…je pol darila zame! Neee..zase pa že ne bi tako zapravljala…vendar posredno sem. In zdaj se mi zdi bedarija.

Po drugi strani pa se mi zdi, da nesebičnih dobrih dejannj pravzaprav ni. Tudi, če popolnem tujcu podariš par kovancev, sendvič,nekaj… se ob tem dobro počtiš. Aha, naredila sem dobro delo, bravo jaz. Pa smo spet tam.

Torej sem sedaj sprejela dve stvari: darila za dve osebi bom podarjala raje drugim (pol si pa same računajte koga boste kam peljale) in da je vseeno fino kdaj komu s pozornostjo pričarat nasmeh na obraz.

Zdaj grem pa ven…nekomu polepšat dan in se bolje počutit