Tako. Urejeno. Velika sem. Že od 8. razreda osnovne šole. Pa še vedno nimam črnega arabskega žrebca, dveh športnih avtomobilov, vikenda ob plaži in popolnega videza. Ampak to še ne pomeni, da tega nikoli ne bo! Prav lahko se zgodi, da mi uspe. Ne bi bil prva, niti zadnja. Je pa potrebno veliko truda, v to ne dvomim.

In res ne vem zakaj nekateri ljudje na znajo sanjati. Vem, da mislijo biti dobronamerni, ko mi povedo: »No, konja pa res ne moreš imet. To imajo bogataši«

Ja in? Bom pač toliko časa delala na tem, da bo. Če mi je uspelo ostale zastavljene cilje doseči (predvsem, ker sem vztrajno trmasta) bom pa še tega. In ne bo uspelo takoj, a po nekem številu poskusov mi bo. Statistično dokazljivo (ok, ne znam napisat verjetnostnega računa za to, a vem, da obstaja)

Res ne potrebujem, da mi kdo obrezuje krila. Že samo življenje je dovolj naporno in nas velikokrat razočara. Zato bom o tem še naprej sitnarila, sanjala, načrtovala, risala, pisala, kar je potrebno, da ideja ne umre. Na mojo srečo se najdejo tudi ljudje, ki me pri tem podpirajo. Takšni, ki si upajo. In mislim, da si je treba upati in biti pogumen. Sicer res ostane vse le v sanjah