Tema knjig, filmov, življenja. In počasi tudi sama ugotavljam, da je morala biti vsaj kakšna malenkost (če že ne vse) napisana na podlagi resničnih zgodb. Skrbi me le, da se vse končajo nesrečno. Včeraj sem obiskala prelep del naše dežele, poln mistike in pripovedk. Rakek, Cerknico,…kraje kjer so glavni junaki izginil…požrla jih je zemlja. In vse zgodbe so govorile o ljubezni, lepoti, bogastvu…končale so se z prevarami, prekletstvi, pogubo.

In potem razmišljam. Ja, razmerja so nevarna. Sploh takšna kot smo jih vajeni. Z eno osebo, ki nam je vse in smo ji mi vse. Grozno je če jo izgubiš….ne glede na razlog. In potem se začne matematika: nevarno je imeti samo enega tipa. Kaj, če se mu kaj zgodi?! Torej jih bi moglo biti več? Kar cel šopek. To bi vzelo ogromno časa! Zmanjšalo bi pa tveganje izgube. Prav tako bi se zmanjšala navezanost na eno samo osebo. Več ljudi ima več različnih dobrih lastnosti, torej zadovolji več potreb. Hmmm… več ljudi pa ne pomeni, da si manj sam, ko koga potrebuješ. Verjetno bi manjkala bližina in intima, ki si jo deliš z eno osebo.

Pa vendar mi ne gre iz glave kako nevarno je imeti enega tipa! Ki ti je vse in največ. Če odštejem strah izgube, ostane še strah pred manj vrednostjo. Pa nimam težav s samozavestjo….no, vsaj večino časa ne. Težko je biti nekomu vse. Težko je vedno vedeti ali čutiti kaj oseba nasproti tebe želi, pričakuje, upa. Še hujše pa je to vedeti in biti nesposoben to dati. In potem opazovati kako nekdo v tebi išče vsaj kanček, žarek, atom tistega kar potrebuje, da bi bil zares srečen. In ti upaš, da bo to našel pri tebi in ne kje drugje. Pa smo spet tam – strah pred izgubo.

In zakaj se gremo to igrico? Mogoče, ker ni nikjer napisanih pravil in si jih lahko krojimo sami. A je vse skupaj še bolj težavno, ker bi vsak želel igrati po svojih pravilih.

Uf, sem zahtevna. Od ene osebe bi rada vse…po drugi strani pa sploh ne vem kaj ji lahko nudim…razen iskanja dela mene, ki bi ga želela imeti a je tako skrit, da še sama ne vem ali res obstaja.