Vedno sem pripravljena vsem pomagati, če le lahko. Rada ugajam. Sem pa že pred leti ugotovila, da vsem se ne da ustreči. Nekomu se pač zameriš, mu greš na živce ali pa mu preprosto nisi všeč (ne glede na vložen trud). Tako pač je.

In greš naprej. Prijatelju, ki se je že 274-krat letos razšel s punco pač ne rečeš več: »Saj veš, ženske smo pač takšne«, ampak ga udariš po glavi. Poveš mu, da se ti res ne da poslušat spet enake zgodbe in da naj se sprijazni s tem, da je razvajena egoistka (ali katerikoli drug slabšalni pridevnik) ali pa naj jo pošlje tja kamor ne sežejo sončni žarki. Vse ženske res nismo enake. In če je to edini izgovor, da vzdržuje kronično razpadajočo zvezo…res ne vem. Nekako me ima sedaj malo manj rad, a se zaveda poante tega »udarca«. Meni pa mogoče ne bo treba spet poslušat iste zgodbe.

Po tolažbo greš v trgovino. OH so zakon! In prodajalka se obnaša kot bi bila trgovina njena in si ti kriv, da mora delati ob tej uri. Heeeej…mobitel je kot ustvarjen zato, da shranjuje številke inšpektoratov (ki zelo prijazno delijo nasvete). Pa ne gremo tako daleč. No, redko. Je ponavadi dovolj, da se na normalen način pove, da si nisi zaslužil takega obnašanja ali pa kar prosi za nadrejenega. Ker če vsem kvari dan jo je res treba ustavit!

Trgovini sledi pijača in tortica s prijateljico. Lep lokal, ok čaj in neokusna torta. Joj…ne me spraševat ali je bilo dobro. Konjska rit. Seveda je mogel in ni bilo standardnega: »Ja, super je bilo.« Razočaran pogled, komentar sodelavcu in grd pogled v kuhinjo. Ampak, je pa prišlo do pravih oseb (v kuhinji), da je bila smetana na torti že skisana! Na nek način dobro delo.

Se zmeniš s fantom za kino. Čakata pred dvorano, ko se sprehodi mimo tako dolgonoga blondinka s prelepo pljučno kapaciteto da te kap že če si ženska. Tvoj je videt pa kot otrok pred vitrino od sladoleda. No, tokrat sem pa tiho. Mirna. Hej, tudi jaz sem pogledala Ampak jutri naj se me pa pazi. Če moram na dopust, da najdem višje pete, krajše krilo in popoln modrček…I will do it! In zvečer…bom vsaj 7-krat bolj zapeljiva in tako izbrisala tisti lepotičkin vtis. Vsaj tako upam

Sicer mi pa še ostane tečnarjenje, da ni pospravljeno. Ker sem sama grozen človek, priznam, stalno pospravljam za seboj (in nehote še drugimi). In nekateri svoje stvari stalno puščajo 30 – 50 cm stran od koša za smeti, perilo,…bi človek mislil, da športni navdušenci po genih vsaj radi skušajo kaj zadet (ali jim pa tolikokrat ne uspe???). Hmmm. No, ko kljub vztrajnemu popravljanju »aut-ov« ne odpraviš napake poskusiš bit še slabši igralec. A to zahteva čaaaaaas in potrpežljivost. Lažje se je dogovoriti za kak kompromis. Ali pa proti-uslugo? JA! Hehehehehe…To!

Hm, če sam ne poskrbiš zase tudi drugi ne bodo! Ja, včasih je treba bit kanček nečesa kar ne znam opisat, vsaj ne s slovenskimi besedami, da dosežeš svoj namen.