Počasi, a vztrajno se približuje. Sanja se mi ne kje bom na Silvestrovo. Ne planiram nič. Ne razmišljam o tem. Najverjetneje kar doma: pijača, hrana, družba, …da. Doma bom.

A to ni poanta »veselega decembra«. Prej bo še kup zabav, zakusk, sprejemov, … in jaz nisem človek za takšne stvari. Celovečerna priprava je, da grem na zabavo. Najprej dolg tuš, potem plesanje po sobi v spodnjem perilu, trudim se vse »nujne« stvari zbasati v torbico (to sem vam že povedala kaj pomeni zame torbica), pred ogledalom vadim iskren pogled v oči (in sem videt kot mlad pes, bom raje manj iskrena), razmišljam o zabavnih anekdotah (a moram paziti, da se ne osmešim preveč..kar je takoj), spijem celo vedro vode (da ni prostora ali želje po alkoholu), se oblečem v stvari v katerih se dobro počutim in odpeketam.

Najbolj stresen je prihod. Ko te vsi opazijo, ko vstopiš v prostor in razmišljaš kje imaš kakšno gubo, kako stojijo lasje ali se je maskara razlila,… In potem začneš iskati znance, pohvališ nek detajl, ki ga morda ostali niso opazili saj tebe spominja na tisti izlet na Dunaj.

In ko vsi vedo, da si vesel, da jih vidiš in si zadovoljen z zabavo se lahko izmuzneš domov v topel objem (pa čeprav le odeje).

Koliko prijetnejše so žurke s prijatelji, kjer se sprostiš, nasmeješ in počneš neumnosti. Na srečo te zabave potekajo skozi vse leto