Ja, vem. Še ves marec je pred nami. Tokrat ni bistvo v mojem pogrešanju poletja. Bolj me skrbi za živalce. Izjema so neprijetni zbadajoči žužki (za te bi zimo še podaljšala).

Nazaj k bistvu. Po sprehodu se vrneš v toplo stanovanje. Si pripraviš kosilo (ja, neredno se prehranjujem; pustimo) in v miru (torej pred TV) poješ. Se pretegneš. Spustiš roleto in se odpraviš pomivat posodo (ča si sam jo pač moraš). Odhajaš iz dnevne in imaš občutek, da se roleta še vedno spušča. Seveda, staro stanovanje: “Ja, a spet bo nekaj crknlo?!” nejevolno greš nazaj do okna. Pa še kar škripa. Tečno. Odložiš posodo in se z mračnim pogledom lotiš pregleda.

In najdeš nekaj presenetljivega! Nekaj za kar res ne želiš, da “crkne”. Videla sem kao premika krempje. Nisem mogla odpreti okna. Pa tudi živalco bi zgrabila panika in bi se zaletavala v luč in stene stanovanja. Mogla sem počakat, da se je vsaj malo umirila. Potem sem zelooo previdno dvigala roleto (vam je lahko jasno, kako počasi je bilo, če sem lahko vmes slikala). Živalica pa je topo gledala predse. Saj nisem vedela, če jo bo roleta zdrobila ali ne. Ampak varianta, da umre od strahu ali se izstrada mi je bila še manj všeč. In tako sem dolge minute počasi vlekla vrvico. Ptiči imajo lahke votle kosti in napačen stisk bi bil usoden. Pot na prostost je bila že skoraj odprta, ko je sinica začela energično migati. Kako neprijeten zvok.

Mogla sem počakati, da se umiri, saj nisem bila prepričana, da bo lahko takoj vzletela. In končno je bila odrešena na okenski polički. V nekaj trenutkih je odletela na bližnje drevo. Uf! Tale je imela srečo! Upam, da bo kmalu konec zime in se bodo živali lahko skrivale v manj nevarnih okoljih! Čeprav vrabci, ki prebivajo v CityCentru so verjetno zadovoljni