Po razkošno prespani noči in zdravem zajtrku (očitno so na otočkih bolj ljubitelji sadja, zelenjave in jogurtov) je sledil še skok v center po zalogo vode in kreme za sončenje (še mene je opeklo, a me na srečo nič ne boli)

Prav težko se je bilo ločiti od idiličnega hotelčka s prisrčnim osebjem in samo mojim bazenčkom

Takole je bilo videt pa na poti nazaj. Vožnja je bila popolna: mirna, sončna, z vonjem morja v laseh (pa s tem ne mislim tistega po ribogojnicah). Prelatevali so nas pelikani in nadzvočna letala. Nihče ni prehiteval (kot da tega ne bi počeli ). In tako se je zdela pot veliko krajša kot je dejansko bila.

Med otoki so dolgi mostovi, ki jih povezujejo in dajejo prekrasne razglede. Ponovno se mi je priljubila modra barva

Ko se konča ta krasna avtocesta je ponovno tipična 4-5 pasovnica (očitno jim manj ni zneslo), ki je vodila vse do cilja. Gneča je bila predvsem mimo letališča v Miamiu, kjer se poleti nikoli ne končajo

Po res dolgem tušu v spet drugačnem hotelu. T miljon sobami in brez osebnega kontakta. vse je avtomatizirano, osebje pa kot kiborgi. Tudi Fort Lauderdale je bil popolnoma drugačen. Poln turistov in Spring Break-erjev. Vsepovsod so zalivčki in neskončna sprehajalna pot ob plaži.

It tu…tu so rasle palme kar na plaži…mmmm….

Da ne bo pomote. To mestece je zelo živahno in veliko bolj polno turistov kot Miami. Vsepovsod so priložnosti, da se usedeš in opazuješ dogajanje.

In če je bil kdo kdaj mnenja, da so ameriške kriminalke nerealne, ko prikazujejo, da so “plažni iskalci zakladov” našli truplo. Naj vam izdam, da to ni mit! Vse je res

Sledilo je eno iskanje. In sicer iskanje večerje Tokrat je bila izbrana italjanska restavracija (berite picerija) krej je bila najboljša pica! Mmmmmm….