Takoj, ko pridem iz službe potrebujem nekaj časa samo zase. In ker pridem v 90% v prazno stanovanje mi tudi uspe. Načeloma ta čas porabim za športne aktivnosti in nikakor se me ne da prepričat, da bi jih prestavila za tri urice (ob 21h se mi pa res ne da it teč/hodit/nekaj). In potem je kakšna prijateljica malce užaljena češ: »Kako nimaš takoj časa, saj nisi z nikomer zmenjena?!«

Sem sama s sabo! In večina mojih prijateljic ima partnerje. Za katere sem prepričana, da potrebujejo čas zase, ko pridejo iz službe. A se mi zdi, da tega ženske ne razumemo (razumejo). Naši možgani delujejo po principu: »Zakaj bi potreboval čas zase, ko se 10ur nisva videla! V bistvu bi moral biti sedaj hvaležen, da ga lahko preživiš z mano.«

Pa v večini primerov le nismo tako pomembne. Ker me pod skupno preživljanje časa vštevamo predvsem: pospravit, odnest, popravit, nakupit, očistit, pomit, uredit,…vseee kar moške res ne zanima. In potem smo šokirane, da jih ne zanima. Ker so nam še na čistem začetku zatrjevali, da je z nami zabavno prav vse in bi tri dni skupaj lupili krompir, samo, da so lahko v naši družbi. Hmmmm… Not. Morda se tu skriva razlog zakaj ženske ne razumejo »rabim čas zase«.

Ker večinoma, ko ženske »rabimo čas zase« smo na nekaj jezne. Ali pa smo nezadovoljne. Ali pa hočemo v miru opravljat s prijateljicami. Ali pa res moramo naredit nekaj samo zase in potrebujemo tisto urico in pol športanja. No, moškim res ni lahko razbrat kaj ženske hočejo ;D