Zdaj, ko si sončni dnevi sledijo in sonce kasneje zahaja imam končno čas za eno svojih najljubših opravil. Sprehajanje po mestnem jedru. Seveda počnem več kot to! Imam kup nujnih opravkov. Na primer: kupiti vanilij sladkor, če bom slučajno kaj pekla.

In tako srečuješ veliko znanih ljudi. Najbolj zanimivo pa je srečati tiste, ki so se ti vtisnili v spomin v otroštvu. In tako po dolgih letih srečate »blokovske« prijateljice, sošolke iz paralelke, prestrašene sošolce, brate tabornega ognja, prve simpatije, … Vse tiste, ki so na nek način polepšali tvoje otroštvo.

Seveda se ustaviš za trenutek in si izmenjaš nekaj besed. Veliko premalo. Ob teh priložnostih so vse besede premalo.

In vsi so tako drugačni. Uspešni vsak na svoj način. Ene pričakujejo že drugega otroka, eni še veselo sprehajajo prvega. Eni še vedno vztrajajo pri izobraževanju, drugi se potijo ob diplomi. Ene so karieristke z velikimi avtomobili. Eni uspešno sprehajajo svoje kužke. Vse kar se mi je zdelo, da se je v otroštvu končalo se je nadaljevalo. Ampak brez mene. In res rada bi si vzela čas za vse te zgodbe! Morda mi do nekaterih uspe prit (zaradi interneta, telefona, soseske – veliko jih živi v moji bližini). In nekatera prijateljstva še vedno vestno ohranjam in ne pozabim vseh dobrih stvari, ki smo jih doživeli.

Za vas, ki vas nikoli več ne srečam: zapomnila si bom tisti tvoj jok ob padcu, to da smo držale skupaj pred toršico, tvoj simpatičen nasmeh, vse zabavne igrice okrog bloka, kako smešno pričesko si imela in seveda tebe! Tebe na pozabim.

Za tiste, ki jih še kdaj vidim, pa čeprav le na Facebooku ali čem podobnem: ostanite zabavni kot vas poznam iz otroštva, samosvoji, uspešni, igrivi in seveda ..tako zelo lepo posebni!