Jutro. Služba. Čas za malico. Ker prijateljica danes nima časa se kar sama odpravim do CityCentra na “malico”. Torej en velik zeleni čaj ali kavo z mlekom in malenkost za zraven. Odločim se za pito z jabolki in skuto, a kmalu ugotovim, da nisem edina.
Z bližnjega drevesa nekaj prileti. Najprem si mislim: ok, predolgo si gledala v ekran…sprosti se…misli lepe misli…čez nekaj sekund pa prikrili v mojo bližino.
No, prav. Vrabec je. Ne sanjam. Očitno džungla ni le za otroke. Očitno smo toliko posegli v naravo, da se nam prilagaja. In po zabavnem zobanju pitine skorje je poslovil in se vrnil v krošnje. 
