Obožujem sobote! Tiste, ki so samo moje. Všeč so mi še bolj kot petki Všeč mi je ker lahko počnem stvari za katere med tednom zmanjka časa. Skočim na Anski vrh z lepo sosedo. Potem se popolnoma predolgo tuširam. In se odpravim v center mesta. Obvezno peš. Ok, saj je samo kilometer in pol

Ulovim utrip mesta. Edini dan v tednu, ko resnično zaživi. Najprej do kavarne na pijačo in sladoled s prijateljico, dvema, tremi, … nekako nas je vedno več – kot bi se dogajala celična delitev. In če klepetamo res dolgo se pridružijo še fantje. Da ne bo pomote – v kavarni v bližini bodo enako glasno razpravljali kot me. Le teme so druge. Vsaj upam

Ko ura odbije dvanajst je zadnji čas za obhod po mestu. Celje natanko ob 13.00 umre. Konec. Dogajanje se preseli za domače mize in kasneje v nakupovalne centre. Žalostno! Pustimo… torej ujeti je treba še vse trgovinice! Če je kje nova torbica, ki je res ne potrebujem, a je tako zelooo všečna (na srečo me listek s ceno večinoma ustavi). Pretakniti je treba trgovini z zdravo hrano, da vsaj nekaj dobrega naredim za telo in duhca (to je trenutek, ko ne bi smela napisati, da sem res mogla kupiti konopljine testenine). Nekaj najljubših trgovinic z oblačili, ki jih ni v nakupovalnih centrih (naj tako ostane, da so vsaj ene stvari redke ). Seveda, knjižnica kjer si naberem knjige in čakam deževne dni (upam, da jih ne bo in bom knjige le podaljšala). Pekarna Geršak za vse česar ne smem, a je dobro (tam najprijaznejše gospe). Nejc sladoled – baje se je bolje posladkati pred kosilom.

In po kosilu? Nič. In tako mi je všeč. Počasi se spravim domov…proti računalniku…malce potipkam in…grem brat knjigo. Zunaj je še prevroče