Moj najboljši prijatelj. Sreča na vrvici. Tisti, ki se vedno vrača. Tako poetično znamo označevat svoje ljubljenčke. Pa se do njih tudi tako vedemo? Ne vedno!

Razumem, da socializiran in šolan pes kdaj ni na povodcu. Se igrivo lovi po travniku z drugim psom. Da se prosto sprehaja po dvorišču. Tudi to, da na odročni cesti teče ob lastniku na kolesu. Celo da na robu parka lovi žogico. Jasno, če je lastnik tak, da ima (kolikor je pri živali mogoče) popolne nadzor nad njim. Da mu je najvišja instanca razuma. Bog. Takrat razumem, da se pes giba brez povodca.

Ne razumem pa lastnikov, ki imajo pse spuščene in prepuščene drugim! Ne moreš ob cesti spustiti “zaljubljenega” ali “mačke/ptice-lovečega” ali kronično neposlušnega psa. Čeprav smo vozniki obzirni in počakamo, je dovolj trenutek nepozornosti in ostaneš brez svojega naj frenda. In kriviš lahko samo SEBE! Ne morem reč, da sem zgleden primer tega, da je pes vedno na povodcu, zagotovo pa sem zanjo najvišji glas v uporniški glavi. En žvižg je dovolj, da se ustavi njen svet. Tako je naučena. In tako je  prav, čeprav se mnogim zdi to kruto in nehumano ni. Psi so živali, ki potrebujejo kardelo in hierarhijo. In kadar človek ni na najvišjem položaju je pes. Od tu pa naslovnice: napadel, ugriznil, uničil, pobil,… pa pustimo to.

Hotela sem vam povedati, da morda drugič…ob pol enajstih ponoči ne bom tako zbrana za volanom in v temi ne bom opazila vašega terierja, ki po neosvetljeni ulici hiti do psičke na drugi strani ceste. In se potem še ustavi pred mojim avtom, da moram prižgati vse štiri smernike, da jaz ne “fašem česa”.

Če je vaš štirinožec ljubeč, igriv, prijazen, ….a neposlušen. Dajte ga na povodec. So še veliko hujše stvari od tiste linije, ki dobesedno veže psa na lastnika!