Imam zelo dobro prijateljico, ki prav tako kot jaz rada lazi po strminah. V bistu radi hodiva. In tako si vedno deliva izkušnje kje je prijetno, kje naporno, kakšen je najin rekord, katera se bolj poti in katera dobi rdeča lička

In dolgo nazaj je predlagala Skalco nad Slovenskimi Konjicami. In ker je bila to nedeljo na prijetnem pikniku…je bil pohod na ta hrib kanček bolj avanturističen. “Ne da se zgrešit, parkirajta pod gradom, so naprej markacije,…” mi je razložila. In sva šla.

Konjice najdene. Grad opažen na levi strani (iz mariborske smeri). Strmina in makedamska pot proti gradu prevoženi. Zdaj pa akcija. Pričakovan enostaven in sproščujoč nedeljski sprehod. Dosti starejših pohodnikov, sprehajalci v kavbojkah, otroci, …vse je bilo prav.

Markacije so bile redke, a tale je bila res opazna. Hmmm…stopničke, no prav pa gremo. No, ta naklon je ostal skoraj do vrha!!! To je STRMA pot na Skalco (sem izvedela na poti dol).

Morda bi mogla biti že spodna tabla zadosten namig, da gre za malce zahtevnejšo pot, če že nisem dojela tega med spoihanjem in skakljenjem po koreninah (skoraj po vseh štirih).

In potem končno prideš na vrh kjer je manjši “podest” s klopmi in ogrado: razgled nad vsemi Slovenskimi Konjicami!

Ista pot navzdol je veliko bolj naporna. Drsi, korenine se zapletajo, kolena želijo pobegniti. In fino je videti stopničke:

Po še vedno razgretem ozračju od popoldanskega sonca je bil obvezen še ogled gradu in njegove okolice. Priznam: zelo lepe ruševine