Živahen deloven teden – če bi napisala naporen bi bilo že dolgočasno…in malce neresnično, ker me večino časa moje delo veseli. A vseeno: končno vikend. Čas za vse “neumnosti”. Preveč športa v soboto, premalo volje za večerno kopanje in sprostitev v katerem od zdravilišč. Dež že vse dan, torej nedeljski izlet na primorsko ni prišel v poštev. Mhm. Sauna.

Priznam. Nisem ljubiteljica savne. Ja, obožujem sonce. Poletno vročino, ne moti me sopara. Ampak biti gola z kupom neznancev, se skrivati za krpicami bombaža in razmišljati o gljivicah in vsebnosti natrija v potu….eee…juk. Nikoli še nisem srečala nikogar, ki bi zaudarjal, a… Pač sem plehka kar se tega tiče. Savna mi je prijetna, če sem v njej sama. Ali pa skoraj sama. In takih savn pri nas ni veliko.

Hotel Celjska koča omogoča zakup saune in brbotajoče banje. In to je odlična rešitev za takšne kot sem jaz. Ok, ni za vsak teden (zaradi cene), a imaš tri ure miru. Grosem!!!

In sva šla. Seveda sem dan prej rezervirala zakup prostora. Prihod. Gneča. In ugotovitev, da je imela Eva prav (žal ne najdem tiste objave o napovedani skupini in nesprejemljivi postrežbi). Ko končno ulovim eno od natakaric in omenim savno mi odrezavo reče: “Ja, ne boste sami. En gospod je spodaj.” Pa ji prijazno povem, da sem naredila rezervacijo za to uro. Dvomi. Ok. Vzamem mobilnik in ji povem natančno uro klica ter, da se je oglasil moški in mi potrdil tremin. Odjadra s pladnom. Ker je nedelja in (predvsem) ker nisem sama še počakam. Čez nekaj minut pride druga. Zgodba se ponovi, le da ta nič kaj prijazno predlaga, da bodo gospoda obvestili, o rezervaciji. Ok. Pa naj bova potem dalj časa. Sprejemljivo. Ali?

Ok. Preoblečena v kopalke (saj sem že povedala, da nisem nudist) se previdno sprehodim po prostoru. Savna zasedena. Ok. Bo pa masažna kad. Mine 15min, 30min, ura! Jezno se skobacam iz bazena (ziritirana od glasne televizije, ki jo gospod potrebuje za svoje sproščanje) in pokličem zgornje nadstropje: “Še vedno ni kot je bilo dogovorjeno.” In tako se zgodi NIČ!!! Ko se naveliča pač odide in sva res sama. Ok. Grem v savno, a  ni enako. Ko mine čas, tuš in gremo dalje.

“Ja se opravičujemo za zmedo, smo pa preostali čas zadržali stranke, da niso šle dol.” Grrrrrr! Je bila pa cena le za tretino predvidene. Vsaj nekaj. In žaželeli so mi lep dan, in naj se še vrnem. Ne-e.

Zaključek? Upam, da bodo začeli svoj kader bolje plačevati in bodo potem vsi tudi bolje in usklajeno delali…kljub gneči. Vse se da, če so pravi ljudje na kupu.

V to savno pa ne bom šla tako kmalu. To da je bila poceni mi ne odtehta stresa na začetku, vmes in na koncu. Sploh ne vem, če sem se kaj sprostila? Potim se lahko pa tudi kje drugje