Bi skakala od veselja, če ne bi imela računalnika v naročju. To je bil pa najbolj pozitiven stres/šok/presenečenje do sedaj. Prideš smrkava domov, ker je bilo treba skočit v službo in doživet vročinski val 8pod vplivom klime), ne veš zase in zlagaš stvari v hladilnik…izza ovinka slišiš glas: “A prideš malo sem?” Hmm…pridem. Vidim škatlo v njegovih rokah. Ok. Sumljivo. Razmišljam. Hmm… Bulim (zdelo se mi je, da 10min). In mi pove, da je to zame. “Vau! A res? Ti je ratal kje dobit testno?”, pobulim. In mi pove, da to sicer ne je pa zato ta v škatli zame. A? Grem zmedena iz sobe in si mislim, da je šala … Pa grem nazaj. In sta še vedno tam. Pa spet bulim. No, potem sem končno dojela. Dragi mi je kupil predrag telefon! Vedno sem si jih kupovala sama, ker sem zbirčna in se vpiknem v dražje. Zato tak šok. Res nepričakovano. Sploh, ker sem zadnje čase tečna (jah…vreme).

Prve fotkice…po hranjenju zverinice in med prvim stikom z njegovim/njenim (nima še imena) prednikom

Na prvi vtis bi pohvalila pisalo, ki je obesek. Ni potrebno, je pa elegantno. In seveda adapter za ostale Nokia polnilce…to bo prišlo zelo prav v avtu Se nadaljuje….

Simon, hvala :*