Sobotno jutro. Vse še spi. No, vsi še spijo! Pa grem seveda športat sama. Na že dobro znani Anski vrh.

Ravno se zaženem, mp3 bobni po sluhovodu. Dvignem pogled in pred menoj stoji ameriški pitbull terier; brez lastnika, brez ovratnice. Dva neumna pogleda. Moj in njegov. Pa sva šla: no dol in jaz gor.

Pi naslednji klančini sem srečala parček, ki se je spravljal k “petelinjemu zajtrku”, čeprav bi ta dva na smrt bežala pred petelinom

Malo pod vrhom ga ponovno srečam. Zdaj sta pogleda drugačna. Njegov samozavesten, moj šokiran. Psov se ne bojim in moja prva misel ni bila – našel me je, da me napade! Ne moji misli sta bili: kako hudiča je bil lahko hitreje od mene tu ter ali je našel kakšno krajšo pot. Nisem vprašala na glas, ker mi itak ne bi odgovoril.

Pa sva šla. On navzdol proti Petričku, jaz na vrh Anskega. V slovo sem mu rekla le, ” še enkrat pa daš za pijačo!” Naglas. Da JE slišal. In seveda ga na poti navzdol nisem več srečala. Škrtica