Spet so tisti dnevi, ko vreme ni kot bi moralo biti. Ko smo vsi rahlo nataknjeni (pa ne na tisti dober način) in razdražljivi. Predvsem pa zamišljeni. Povsod vidimo probleme. No, nekateri imajo dejanski problem…ki pa se spet drugim zdi malenkosten. Prijatelj, ki je izgubil službo je potrt, a preneha jamrati v trenutku, ko izve, da je znanka izgubila moža. Razočarana je nad življenjem. Zgodila se ji je krivica. A sama uvidi, da se dogaja še večja krivica bivšemu kolegu s faksa, ki se bojuje z neustavljivo boleznijo otroka. Brez upanja na zmago. In še je podobnih zgodb. Povsod okrog mene.

Sama trpim za »stalno moram nekaj počet« sindromom in včasih se mi zdi, da življenje ob tem drvi mimo mene. Jaz pa samo diham, delam in spim. Aha…in jem nezdravo hrano

Včasih sem šla domov, da bi imela tišino in mir. Sedaj je bila kak teden (in to je za selitve malo, a ni še konec), da sem komaj čakala službo. Yes; lahko sedim 3ure skupaj, če le ne bom preveč spila

Zaj* obdobje je. Za večino. Ne vem ali je naša generacija prišla v takšna leta, da imamo kup problemov in vsega preveč. Ali pa je nekaj narobe z našim načinom življenja. Po moje drugo. Nekaj smo uničili. Predvsem sami sebe in odnose med seboj.

In potem pravim, da sem tečna od preobremenjenosti. Kar se bo dogajalo še vse poletje. Potem bom jeseni tečna, ker sem zamudila poletje. In pozimi, ker je zima,… seveda samo izgovor! To pa nekaj ni prav. Po naravi nisem tečna (ok, vidim tvoj fris poln nestrinjanja ).

In seveda sem na najslabšem jaz. Pa partner, ki me »mora« prenašat. Zjutraj miganje, delo, opravki, čiščenje, pospravljanje, pomivanje, trgovina, športanje, 10 nujnih klicev, obligatoren obisk-snidenje,… če imam čas še jest. In potem sem vsesplošno tečna. Tisto tečna, ko se mi ne da več govorit, razlagat niti pokimat. Samo sem. In se mi zdi, da sem za vse sama. Da samo divjam ves dan. In vse je negativno. Mrak na oči.

To pa ni dobro ne zame, ne za zvezo. Resnično življenje zna bit naporno. In največja čarovnija je obdržati zadovoljivo zvezo ob vsakdanjiku. Takrat se vidi ali bo ali ne.

In zato se trudi ne gledat na stvari, ki bi jih želela imeti boljše ali drugače urejene. Ker bo druga stran začela delati isto! Posledico tega si predstavljam. Včasih je treba malo čez prste pogledat in je bolje za vse. Tako ugotoviš, da imaš vse. Tudi napačen način življenja in dojemanja stvari.

Na začetku objave sem naštevala probleme, ki to so. Večina si jih pa dela(mo) sami. Prepiramo se zaradi neumnih materialnih stvari (pa ne mislim na denar ipd). Obremenjuje nas, če ni pospravljeno, če ni počiščeno, ko so obiski, če kdaj kaj ni zlikano, če avto ni opran, pa da ključi niso na pravem mestu, da je gsm padel v vodo, … to so razlogi za prepire! Ali pa da preveč kupuje, da ne kuha/lika, da je preveč na telefonu/računalniku,… prav ne damo si miru!

A ne bi bilo fino se ne obremenjevat s temi neumnostmi in si na njihovi osnovi gradit »problemov«? A ni bolje imeti razmetano in obisk kot pa biti brez obiska? In je res vredno plačati ceno večjega avtomobila z manj preživetega časa z otrokom?

Hočemo vse in vedno več. Ob tem pa se tolažimo, da bomo stike z ljudmi obdržali preko računalnika…na Facebooku, Twitterju, hi5,…

Preveč smo neumni. Vseeno mi je kaj si boste mislile, ko pridete na obisk in ne bo pospravljeno. Izbrala sem se imet rada ;D In upam, da se me ta izbira drži čim dalj