“Avto je samo material!”, zatrdi. In jaz se znajdem v precepu. Pa ne zato, ker bi imela bolezensko čustven odnos (ne častim ga, nima prednosti pred živimi stvarmi, je manj od telefončka ), do svojega mehanskega konjička…no, vidite kje je dilema???? Ne?! Naj razložim.

…bla-bla…prvi človečnjaki shodijo….bla-bla…lovijo hrano s sulicami….bla-bla…živijo v jamah….zelo dolg bla-bla…udomačijo nekaj živali in nekaj od teh postane pripomoček za transport! Do tukaj sem želela prit. Konja smo udomačili tudi zato, da smo lažje premagovali velike razdalje.

Ljudje imamo radi konje še danes. Jaz še posebno. Te ponosne velikane zelo hitro vzljubiš. So pomirjujoči. So nekakšna oblika svobode. Divjine. Konji so pač zakon. A v današnjih časih imeti konja za domačega ljubljenca (za transportno sredstvo tako ni varinante)… to imajo le redki srečneži.

Torej smo skozi čas izgubili ljubečega sopotnika in pridobili zelo hiter kup kovine, gume in plastike. Ok. Avtomobili so tudi zakon! Ker so zelo priročni In večina ljudi v razvitejšem svetu ima avto (ali si ga s kom deli).

Pa odnos do tega?! Ni ravno živo bitje, ampak nekaj na njih je privlačnega za ljudi. Nihče mi ne bo rekel, da nikoli še ni videl avtomobila nad katerim bi bil neznosno navdušen. Pa naj bo to Ferrari, Hummer, Rolls Royce, Aston Martin, Mercedes, BMW, Audi,….nekaj… vsakemu pač svoje

In vsa tista ljubezen do konj je mogla nekam it. In je šla…do avtomobila Kar spomnite se MTV nanizank The Cribs.

“Moj jekleni konjiček je….”

“Moj avto ima 283 konjev!”

Dokaz, da nam je mar za ta sklop pločevine. In tudi ti potrebujejo nego – pranje, voskanje, sesanje. Pa seveda redne obiske avtoceste, da niso zakrneli. In tako se obnašamo do avta drugače kot do pralnega stroja

Da se vrnem na začetek. Zato me razjezi, ko kdo, ki opraska tuj avto izjavi, da je zanj avto samo potrošni material. Da, do neke mere je to res. Ob nesreči, ko sem bila z eno samo prasko  je bil avto res potrošen material (ki ga je bilo treba odplačat, a me je rešil resnih poškodb). Ob raznih manjših nezgodah pa je slika drugačna. Vsaj po moje.

Tipičen primer: v reviji vidiš nov model VW Passata (pač po naših standardih), greš v salon in je predrag. Počakaš mesec dni na akcijsko ceno. Jupidu – greš in naročiš avto. Čakaš ga skoraj dva meseca zaradi barve. Med tem časom že daješ (vsaj) četrt plače za poplačilo nakupa. Končno ga dobiš. Dan je sončen tudi, če ni. Mine teden, mesec… Avto je star tri mesece. Ravno greš iz službe in vidiš kako ti ga nekdo na parkirišču simpatično odrgne (pa tako dolgo si čakal na to barvo). Prihitiš poleg, izstopi in pogleda: “Eh, sam praska je. Sam, da je z nami vse ok.”  Ostalo prepuščam vaši domišljiji.

Meni BI v takem primeru zelo dvignil pritisk (in nivo nesramnosti). Ker kaj se ti pa lahko zgodi pri 5km/h, če obdrgneš ob drug avto??? Seveda me vsi, ki jim je bil avto podarjen (ali je služben) ne bodo razumeli. Pri stvareh je vedno tako.

Na srečo je moj star, je bil že rabljen in ima kar lepo število praskic. Zato so mi vsa potencialna razburjanja prihranjena Vseeno pa ne maram brezbrižnega odnosa ljudi, ko uničijo tujo lastnino.

Hm…če bi imela konja bi bil zdaj ravno v pravih letih in praske bi se sproti celile. Mislim, da potrebujem konja!