29.7. Večer je bil. Idiličen večer v Kosu. Center mesta živi. Po promenadnem obhodu se zdi za pijačo najbolj primeren lokal z živo glasbo. Tako že pol ure srkam (preveč) sladek (grki so pač ekstremisti pri tem) in močan koktajla in uživam. Glasbenik v bistvu igra pred lokalom…vse rokerske uspešnice, ki se jih gostje uspejo spomnit. In tip je blazno dober!

Ko se odločim, da je dovolj rocka in z očmi iščem natakarja – jaz sem tista, ki je zadložena za gotovinska plačila – se zdi moja torbica nekam prazna. Nikjer ni denarnice! Da, zadnji dve uri pazim na torbico in ogledujem mimoidoče kot lačen volk pazi sredi zime ulovljenega zajčka pred drugimi plenilci. Vedno bolj živčno brskam po vrečasti torbici, a vsebina se ne spremeni. Se pomaknem pod luč. Krep. Denarnice res ni notri. Aja…ne, niso mi je ukradli. Pustila sem jo v sobi (me na mojo srečo tokrat pomiri moj prej malo luknjast spomin). Hitra menjava planov in temu primerno menjava torbic lahko ima takšno posledico Seveda nisem bila sama. Na srečo. Sicer bi šla pomivat posodo. Telefona že ne bi založila

In tako je šel on na “sprehod” po ulicah do najbolj dostojnega bankomata, se po 10 minutah vrnil in plačal račun. Hja. Rešena nočnega pomivanja posode NAUK: včasih vitezi ne potrebujemo belega konja in meča, da te lahko rešijo iz neprijetne situacije