torek, 29. september 2009
Še en lep dan… še en naporen delovnik 
In ko že sitno pogledam skozi okno vprašujoč, če me bo sonce počakalo ali se bo skrilo pred mojimi pohodniškimi “podvigi” dobim sporočilo. Pravzaprav vabilo.
In ugotovim 5 stvari:
Tako je pa lepše na svetu 
ponedeljek, 28. september 2009
Hm..ok. Javno priznam: nisem divja nakupovalka in še kadar kar res potrebujem sem neverjetno izbirčna. Na koncu se odločim za klasične stvari ali pa popolnoma nenavadne. Vmesne poti ni.
In zdaj me zanima kam greste ve po nakupih? Katero trgovino imate najrajši? Jaz sem precej nomad 
Najdem si stvari v Mangu, S.Oliver-ju, Zari, Miss Selfridge, Esprit-ju, Guess-u, DKNY-u, Street One-u, Doroty Perkins… pač odvisno kaj iščem. Seveda imam veliko raje trgovinice v tujini – sploh kadar kupujem torbice Večjo težavo imam najti čevlje zase, ker so mi zelo redki všeč + udobni! Torej: kje ve najdete največ?
Hvala za sodelovanje…bom rekla, da naj vam dajo kak procent popusta potem v trgovini.
nedelja, 27. september 2009
Toliko je vedno govora o trgatvah, pa kje se dobimo in kdaj, da dejansko nikoli nisem prišla do trgatve…do današnega dne. Bila je popolnoma nenačrtovana (vsaj kar se mene tiče) in odlična. Trta okrog hiše je bila obrana v nekaj urah z obilo smeha in dobre volje…grozdje je že nadaljevalo pot do mošta
sobota, 26. september 2009
Spet je tukaj prehitro, ker sem jo že tako težko čakala Sonce je vzšlo izza oblakov in osvetlilo dnevno sobo. Bi šla ven, a vem, da je še hladno. Zagotovo pa ne bom zamudila dopoldanskega vrveža v Celju. To je tisti najljubši del sobote, ki si ga preredko privoščim. Že razmišljam kakšen bo izgovor za odhod v center – zagotovo je treba še kaj kupiti
ADD1:
No, moja sobota se ni odvijala prav nič po planu. Bilo je še veliko boljše!!! Dan sem preživela z raziskovanjem naše državice (včasih je prav zabavno se zgubljat), večer na praznovanju postaranja prijateljice, noč pa kot se spodobi v lokalu ;D
petek, 25. september 2009
Včasih me razjezi….sem se vmes že pomirila…pa me je popoldan spet prijelo. Ja, včasih se mi zdi, da nam je ženskam tale emancipacija nardila več dela (dobesedno) kot koristi Seveda se mi zdi normalno, da lahko volim, opravljam katerikoli poklic, živim sama, ….skratka: všeč mi je, da imam možnost do (skoraj) vsega.
Nazaj. Travnik. 2 ženski in 2 punčki. Punčki se razposajeno igrata nakakšno obliko kradenja ozemlji. Videti je, da tista malo večja “vlada” nad manjšo. Verjetno rada pomisli, da je vsemogočna in si želi “ko bo velika” postati kraljica, da bo lahko vsem govorila kaj smejo in kaj ne. Drage moje, to bi nam pa vsem odgovarjalo se opravičujem tistima dvema, ki sta vse otroštvo sanjali, da bosta ponižni “gospodinji” (ne, tole ni žaljivka, naj končam). Ženski pa…ena rine težko kosilnico po hribu levo in desno, druga grabi. Seveda ob tem pazita tudi na punčki. Ha?
Mora bit vsaka ženska “super ženska”?! In, če že – zakaj nam niso dane nadnaravne sposobnosti?
Priborile smo si možnost, da počnemo karkoli in sedaj počnemo VSE!
Zjutraj greste v službo (ene še sproti peljete otroka v vrtec/šolo), med malico letite po nakupih (nekaj za kosilo), po službi se vam mudi (vrtec), doma hitro pripravite nekaj za jest, pospravite kuhinjo in daste vmes prat perilo, pospravite posteljo, poberete igrače v dnevni sobi, pomagate pri domači nalogi in tako KONČNO sedite Povzetek: delavka + gospodinja!
Pa tiste, ki ste doma. Zjutraj se pričakuje kraljevski zajtrk (kraljevsko veliko posode), potem peljat otroke v šolo, hitro po nakupih za kosilo, domov pospravit in prat, zgodnji obisk skupinske vadbe (jah, vsaj lepa bodi, če si že ves dan doma), hitro za štedilnik in pripravit zdravo kosilo (seveda on ne je graha, mali noče korenja, hči je po novem vegetarjanka) z zdravo sladico, pospravit, pomagat pri domačih nalogah in ob tem skuhati marmelado. Sledi dnevnik in likanje perila in potem spravljanje spat otrokov. Vsi tisti, ki se vam zdi to preprosto dvignite roke. Hahaha – ne vidim vas
Ja, ni enostavno biti ženska. Zato smo včasih tečne. Ne zato, ker imamo PMS ali druge hormonske spremembe. Enostavno dobimo občutek, da smo za vse same in da nihče ne opazi našega stalnega dela. Mogoče ga pa res ne in smo samo obsedene z redom?!? Kaj pa vem.
Nekako smo ženske od emancipacije dalje postele veliko bolj tekmovalen spol. Moški tekmujejo pri delu in avtomobilih (ok, redke izjeme), ženske tekmujemo v vsem! Znanju, lepših laseh/nohtih, postavnosti, oblekah, pametnejših otrocih, bolje šolanih psih, najboljšem štrudlu, več dejavnosti, bolj smoternem nakupovanju, večjem avtu za šopinge, boljši plači,….se ne konča.
In sem res srečna, da imam prijateljice, ki to situacijo razumejo. Ker so same mame in skrbijo za gospodinstvo. Ker imajo naporno službo in še dva otroka. Ker zaradi delovnega časa še komaj kaj vidijo moža in otroka. Me razumejo, ker kot meni jim je bilo obljubljeno, da lahko imajo vse (samo ceno so zamolčali)!
četrtek, 24. september 2009
Draga prijateljica,
čestitala sem ti že na vse mogoče načine. Pa še vedno jih slišim, da sem (zdaj že menda 8 let nazaj) pozabila, da si bila rojena septembra in ne oktobra. Se posipam s pepelom ;P
Upam, da bo naslednje leto manj viharno zate. Vsaj čim manj grenkih izkušenj ti želim! Pa veliko veselja ob urejanju novega doma (veš, da ti pridem pomagat, če bosta kaj potrebovala). Seveda še naprej pridno kužko. Pa potrpežljivega partnerja. Pa nič skvoterjev (komarjev, pajkov, mravljic,…). Tople radiatorje in prenosno klimo. Veliko čokolade in nič dodatnih kilogramov. Dobre vaditelje za pilates. Sončne dni za dolge sprehode. Tek na smučeh po soncu. Vsaj kratek obisk morja. Mirne živce v službi. Fajn družinski piknik. Pa še naprej tak fajn prijateljice
torek, 22. september 2009
Ženskice!
Zelo lepo ste me presenetile, ko ste pobrale torbice iz zavetišča še pravi čas. Upam, da bodo dobro služile. Saj ostala je še samo ena…tista z napisom. Malce preveč živahna, kaj? Za vsak slučaj dodam še slikce ostalih prebivalk zavetišča.
Ta vikend bom veselo praznovala…naslednjega grem pa ponovno v akcijo. Ljudje imamo vsega preveč in se ne zavedamo. Ali pa smo česa že naveličani. Na koncu bo pa še akcija z oblačili na Rdeči Križ (ali kje jih že sprejemajo). ;D
ponedeljek, 21. september 2009
Že tako nisem ravno navdušena nad ponedeljki:
Zagotovo bi se našel še kakšen razlog. In odločila sem se, da bodo moji ponedeljki bolj mirni. Da ne bom ob sedmih v službi, da bom jedla zajtrk in pila sveže stisnjen sok…pač prijeten prehod z nedelje. In skoraj mi je uspelo.
Stopim skozi vrata in pogledam avto. Super. To bo pa res ustalilo mojo navado “ne hitenja”. In ravno na dan, ko sem se odločila razveselit nekaj prijateljic
Nezadovoljno sem odložila stvari in odšla nazaj noter. Seveda se mi je dragi skoraj krohotal. Ponedeljki. Potem pa zelo hitro sezul moj avto (včasih je pa dobro prespat budilko). Kako je fino imet moške…že zaradi takšnih pripetljajev
V gumo se je zaril precejšen vijak Nesrečno sem zavila gumo in jo dala v njegov prtljažnik. In sva šla. Od avta sem se poslovila, od današnjega obhoda Celja tudi. Gumo sva peljala na Vulkanizerstvo Mulej.
Pssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssshhhhhhhhhh je naredilo, ko je bil vijak odstranjen. In vse je postalo takoj tiho po eni injekcije nekakšne lepljive gumijaste mase. Rešeno v nekaj minutah. Dragi mi je gumo še privil nazaj na avtomobilček in veselo sva se odpeljala vsak na svoj konec. Tako kot bi se morala že zgodaj zjutraj
Ampak tudi ponedeljek pride včasih prav za ugotovitev kako zelo fino je imeti nekoga ob sebi, ki ti vedno priskoči na pomoč. Misija miren ponedeljek je prestavljena za 7 dni
sobota, 19. september 2009
Danes sem se (težko) uprla nakupu (še) ene torbice Na srečo me je malo ustavila cena Ampak to ni bil glavni razlog. Odločila sem se najprej kupiti zimske škornje, jakno in plašček. Potem pa lahko torbico. Hehehehe…
Doma sem šla skozi omaro in presenečeno ugotovila, da jih sploh ni toliko!!! Jipi! Še vedno pa jih je nekaj, ki jih že nekaj let prelagam iz omare v omaro, ker jih nočem vreči v smeti. Zdaj pa dovolj. Tiste za javnost primerne torbice sem slikala in če želi kdo kakšno posvojiti pred klavirnim koncem naj mi piše in jo dobi
Za enostavno kombiniranje, dovolj prostora za mape, poseben predal za gsm, ključe,…ima vse kar imajo veliki. In si zelo želi videti še kak sončen dan.
Pripotovala iz Maribora in si skoraj ni utegnila ogledati Celja. Je prava malha brez dna in zaradi drugega ročaja jo lahko uporabite tudi kot nakupovalno vrečko.
Nekako sem prešla na ogromne denarnice. In drobižnici (usnjena iz Pariza, črna iz Celja) sta ostali zelo sami.
Pisana športna denarnica oblečena v jeans. Drobižnik lahko uporabljate tudi ločeno.
Rdeči mini torbici. Večnamenski. Ena je ogrevana…tista, ki lovi metulja. Mijav!
Srednje velika temnomodra torbica. Primerna za vsako samozavestno rokerico…ali pa bo takšna še postala
Nekoč sem imela športne copate v enaki barvi. No, zdaj se vidi kdo je bolj vzdržljiv. Kupljena v manjšem butiku v Gorici (IT) čaka na strastno sprehajalko.
Precej majhna bela torbica iz mehke imitacije usnja. Vaš prostorček za ključe, denarnico, robčke, šminko in seveda gsm. Ja, vse to lahko spravite vanjo!
Rjavo-sivo-črna kosmatinka ima rada bučno glasbo in nočne izhode. Zadovoljna bo tudi, če bo lahko videla še kakšno snežinko.
Črtasta in majhna. Ta ne bo romala v smeti, saj je bila darilo. Bom pa vesela, če bi jo katera želela uporabljati.
No, to bo zaenkrat to. Pišite in dobite. Pa čim prej, da ne bo prepozno
sobota, 19. september 2009
Obožujem naravo. Sploh sprehode po službi. Prav paše iti v zelen gozd napolnjen z vonjem mahu, suhega listja in dvigajoče se vlage. In kadar mi v ušesih razbija glasba iz iPoda so oči še bolj pozorne na okolico.
Tokrat sem razočarana ugotovila, da gobe nimajo pravice sobivati v gozdu. Večina ob poti je bilo potepranih ali vsaj brcnjenih na stran. Zakaj je bil potreben tak ukrep mi verjetno nikoli ne bo jasno. Postane pa jasno zakaj nas narava vedno bolj zavrača in nam povzroča katastrofe. Pač se želi rešiti naše objestnosti!
Če ne marate gob ne hodite v gozd. Ali pa brcajte domačo “viledo” po kuhinji…mogoče boste tako kaj očistili in bo vsaj kakšna korist od takšnega obnašanja!