V času mojega prvega telefona so obcestne plakate preplavile slike rumene Nokie 5110 na kateri je sedel kanarček. Se še spomnite? Prvi mobilnik z izmenljivim prednjim ohišjem. Noro! Ko bi bil brez antene bi bil takoj moj

Vendar ni bilo tako. Malo kasneje je prišel tisti pravi. Nokia 3210. Videla sem ga pri fantu od prijateljice. To! In čez teden dni sem si ga že privoščila. Pripeljanega iz tujine…seveda! Takrat je bilo to “in” (kot zdaj stvari iz ZDA). Navdušeno sem igrala kačo, spreminjala melodije, logo operaterja…do usodnega piknika.

Mojega sivčka, varno spravljenega v torbici je prijateljica grdo opraskala. V žep s telefonom mi je dodala svoje ključe. Bila sem besna. Ne bom imela telefona s praskami (to mi je ostalo do danes). In bila sem prepričana, da srebrni del ohišja ni zamenljiv. Nič. “Prodala” sem ga takrat najboljši prijateljici za simbolično ceno in si kupila novega. Ja, 2 gsma v tednu dni Ta mi je ostal. Kar nekaj časa… dobil je obvezno vibro. Nujno menjavo osvetlitve na modro. Seveda tudi modro ohišje. Dobil je vse kar se je dalo dobiti! Razen bleščic

In bil je moj zadnji telefonček, ki je potreboval “strojne” nadgradnje. Za tem sem si privoščila malce naprednejše modele