Nedelja ni ravno dan za nove začetke….načeloma. Vendar včasih pa paše. In tako sem se odločila, da Simona prepričam (torej mu nekajkrat povem, da bi rada imela to gor), da mi nastavi Twitter na blog. In ker je bilo to urejeno v nekaj trenutkih sem mogla rit dalje 
In prišla do popolnoma prenovljenega bloga. Meni je všeč…paše v jesen in upam, da bo všeč tudi vam 
P.S.:Pa tudi na Twitter vam ni treba več skakljat gledat kakšne neumnosti mi gredo po glavi
Opčine se nahajajo malce preko slovenske meje, ob Trstu. In ravno tam se je včeraj dogajalo. Piknik time In po obilici hrane je treba malo migati…pa so naju napotili do obeliska.
Natančna navodila + nepozorni poslušalci = odkrivanje (še) neznanih kotičkov. 
V ulici so hiše tekmovale katera bo bolj mogočna vila. Lepše ohranjena in z zanimivejšo zgodovino. Vse travice so bile kratko pristrižene, drevesa urejena in psi počesani
Ulica se je odprla v glavno cesto in takoj preko te se je kazala pot skozi hosto…no pa gremo iskat tisti razgled ob obelisku
Po vzpenjanju skozi hosto je bila že prva nagrada razgled na Trst. Edini najden obelisk je bil Camping Obelisk 
Aha. Morda pa le nisva zgrešila. Če so tu parklji bo tudi Miklavž…jah, greva po darila
Po vseh razgledih (in štrih km hribolazenja v neprimerni obutvi) sva se spustila nazaj v Opčine (joj, me to ime spominja na opičnjake ) in ne boste vrjeli: našla slavni obelisk. Kako sva to ogromno označbo lahko zgrešila ne vem. Prehitro sva se zagnala med drevesa. Veva za naslednjič; ker tudi okrog obeliska je doooolga sprehajalna pot.
