Kadar sem v avtu imam čas razmišljat (pisanje smsov, klicanje mi pač ne gre, ker vedno mislim na to kako mi bo pred avto skočila srna/maček/otrok) in danes sem se zagledala v lepo rumeno polno luno. Bil je nenavaden ponedeljek. Veliko preveč zgovorna sem za ponedeljek 
Kar pa ni nujno slabo….pa pustimo 
Razmišljala sem zakaj pišem blog. Razmišljala sem zakaj vsi blogerji pišemo. Zakaj Had napiše popolnoma vse kar ga razjezi, zakaj Eva objavi vsako slikco od sina (ki ima celo svoj blog), zakaj M objavlja svoje čudovite trenutke ujete v objektiv, zakaj Špela deli z nami izvirne ideje za okrasitev doma, pa Mateja neznane kotičke in krivice, ki se dogajajo….lahko bi še in še naštevala. Do jutra. A sumim, da vsaj približno vem (če ne upoštevam kar ima vsak napisano na svojem blogu).
- Življenje gre tako hitro, da nimamo časa uživati v trenutku. In če že uživamo si želimo, da bi ga lahko ovekovečili in delili še z ostalimi. Pri dnevni dozi vsega stresa je prav prijetno zvečer si ogledati dan še skozi slike.
- Kadar nas nekaj ujezi ali razveseli spravimo to energijo malo naprej. V upanju, da bo sprejeta pozitivno. V upanju, da bo drugim ob tem lažje. Da bodo vedeli, da se bedarije dogajajo vsem.
- Ker enostavno nimamo časa se dobiti z vsemi prijatelji, znanci, x-sošolci,…
- In tudi, ker se tako pripravljamo na stres iz neodobravanja. Izrazimo svoje mnenje in se odzivamo na “napade”.
In zaradi vsega tega smo lahko močnejši ljudje. Lažje gremo skozi življenske “krizice”, ker znamo biti samosvoji. Ne odzivamo se s paniko. Za nas je vse majhna zgodbica, ki jo bo prekrila že naslednja objava.In vse kritike nam pomagajo lažje preživeti tiste res neprijetne resne stvari.
Ko sem bila mlajša sem pisala dnevnik v zvezek…danes ga na strežnik. Pa ni bistvene razlike. Še vedno mi pomaga ohranjati spomine in mi prikrade smehljaj na usta, ko berem kaj za nazaj…In včasih…včasih se sploh ne spoznam več. Pa vendar sem prepričana, da se še vedno ista Manuela Ampak še vedno v večini stvari lahko najdem nekaj dobrega 