Kadar sem v avtu imam čas razmišljat (pisanje smsov, klicanje mi pač ne gre, ker vedno mislim na to kako mi bo pred avto skočila srna/maček/otrok) in danes sem se zagledala v lepo rumeno polno luno. Bil je nenavaden ponedeljek. Veliko preveč zgovorna sem za ponedeljek 
Kar pa ni nujno slabo….pa pustimo 
Razmišljala sem zakaj pišem blog. Razmišljala sem zakaj vsi blogerji pišemo. Zakaj Had napiše popolnoma vse kar ga razjezi, zakaj Eva objavi vsako slikco od sina (ki ima celo svoj blog), zakaj M objavlja svoje čudovite trenutke ujete v objektiv, zakaj Špela deli z nami izvirne ideje za okrasitev doma, pa Mateja neznane kotičke in krivice, ki se dogajajo….lahko bi še in še naštevala. Do jutra. A sumim, da vsaj približno vem (če ne upoštevam kar ima vsak napisano na svojem blogu).
- Življenje gre tako hitro, da nimamo časa uživati v trenutku. In če že uživamo si želimo, da bi ga lahko ovekovečili in delili še z ostalimi. Pri dnevni dozi vsega stresa je prav prijetno zvečer si ogledati dan še skozi slike.
- Kadar nas nekaj ujezi ali razveseli spravimo to energijo malo naprej. V upanju, da bo sprejeta pozitivno. V upanju, da bo drugim ob tem lažje. Da bodo vedeli, da se bedarije dogajajo vsem.
- Ker enostavno nimamo časa se dobiti z vsemi prijatelji, znanci, x-sošolci,…
- In tudi, ker se tako pripravljamo na stres iz neodobravanja. Izrazimo svoje mnenje in se odzivamo na “napade”.
In zaradi vsega tega smo lahko močnejši ljudje. Lažje gremo skozi življenske “krizice”, ker znamo biti samosvoji. Ne odzivamo se s paniko. Za nas je vse majhna zgodbica, ki jo bo prekrila že naslednja objava.In vse kritike nam pomagajo lažje preživeti tiste res neprijetne resne stvari.
Ko sem bila mlajša sem pisala dnevnik v zvezek…danes ga na strežnik. Pa ni bistvene razlike. Še vedno mi pomaga ohranjati spomine in mi prikrade smehljaj na usta, ko berem kaj za nazaj…In včasih…včasih se sploh ne spoznam več. Pa vendar sem prepričana, da se še vedno ista Manuela Ampak še vedno v večini stvari lahko najdem nekaj dobrega 
A veš, da zadnje čase podobno razmišljam o podobnih vprašanjih?
Velikokrat mi sploh ni več jasno, zakaj imam svoj profil na FB…pa zakaj pišem o krivicah in resnicah, ki jih po večini vsi spregledajo in jih tudi razprava na mojem blogu ne bo odpravila. In zakaj ne preneham? Blog je res nekako moj dnevnik, in tako kot si napisala, včasih prav paše stvari, ki nas tiščijo, zliti na stran bloga, ker nam je potem lažje…Glede facebook-a nisem tako prepričana. Motijo me neiskreni pogovori in hinavsko dobrikanje ter ogromno število “fake friendov”, ki jih ne potrebujem…torej zakaj vztrajam? 
Zaradi tistih nekaj posameznikov, s katerimi se vidim vsake toliko časa zaradi raznoraznih razlogov in tako ohranjam stike, poleg tega pa sem spoznala kar nekaj ljudi, ki mi bogatijo življenje, ki jih drugače ne bi. O določenih pa posredno izvem veliko več, kot v realnosti – kar me žalosti.
Še ena zanimivost fb – veliko posameznikom je facebook orodje, s katerim lažje povedo, kar zares mislijo (beri: si upajo napisati tisto, kar nikoli ne bi rekli direktno v obraz).
Dokler bom našla na obeh področjih več pozitivnih stvari kot negativnih, se bom posluževala tako bloga kot FB.
)
btw. zelo všeč nova podoba bloga…
Js bi tudi… 
Ja, tudi mene prime, da bi vse skupaj ugasnila…a kot ti potem za dosti prijateljev sploh ne bi več dobila informacij kako in kaj. Lahko pa, da bi začela več klicat in pisat sms-e. Nekako smo se prestavili na “javno obveščanje” in se ne kličemo več
Enostavno si ne vzamemo časa za to. Kar se tiče pa FB frendov – vse, ki jih ne poznam sem pred časom izbrisala 
Ups! Nima smisla imet 1200 ljudi, če nisi podjetnik, bodoča zvezda ali kaj podobnega…se mi trenutno zdi 
In ja…dokler bo več plusov bomo tu
Btw: hvala…in mislim, da imaš strokovnjaka za slike in design doma; mu kar povej, da dobi dodatno nagrado za pomoč pri prenovi
Deluje 
Ej, tut jst sem že večkrat razmišljala ZAKAJ hudiča sploh blog, fb, twitter,… ? In ko se mi par dni kr ne da več,… pa si mislim da bi vse skupaj zaključila. Ampak ne! Mi je super podebatirati o tem in onem,… pa še super dnevnik je. Je lepo kdaj nazaj pokukat v spomine
Anže pa upam da se bo orng nasmeju, ko bo gledal ka se mu je nekoč dogajalo, ko se še ni zavedal 
In zdej sledi meni naj super klik –> PRŠPONI mnenje! Dobra!!!