O tej zahrbtni bolezni sem razmišljala vsaj polovico poletja, ko sem si (verjetno zaradi nepravilnega plavanja) pretegnila vez pri pazduhi (ne znam bolj natančno opisat tega dela telesa-se posipam s pepelom). In potem sem imela obdobja depresije, raziskovanja sestavin deodoranta, brskanja po spletu, otipavanja, zasliševanja prijateljic, raziskovanja ostalih bezgavk,…dokler se ni vse umirilo. In sem malce pozabila na to zadevo, na ultrazvok, ki sem si ga obljubila in obisk ginekologa… Sej nima smisla (sem bila pametna).
In ta vikend sem kupila Evo, ki ima priloženo roza pentljo. Včeraj sem dobila Avon katalog, ki ima kup izdelkov z roza pentljo. Pa me je spet spreletelo. 
In spet bi šla v akcijo raziskovanja. Seveda imam nekje v ozadju strah “in če kaj najdejo”, ampak bolje zdaj kot takrat, ko bo prepozno! In jasno mi je, da starost pri tem ni pomembna.
Zdaj me mora samo še nekaj brcniti do klica. Jah, si bom dala kar opomnik v koledar 
Ženskice moje drage, cenite se in tudi same pomislite kdaj na to bolezen. Če že same “pozabite” naj vas pa dragec redno tipa v vseh možnih položajih. In ne, nisem pokvarjena – tako je treba; roko gor, roko dol, roko naprej,…. Try to have fun 
I totally agree…
Enkrat sem mi je vnela bezgavka in me je zelo bolelo, zatipala sem tudi otrdlino in spreletel srh me je srh ob misli na to zahrbtno bolezen, ki ne izbira niti starosti. Čez nekaj dni je otrdlina izginila, bolečina tudi in tako sem se lahko pomirilia. Še dobro, da imam Matjaža ob sebi, ki so mu te zadeve zelo jasne in me je s svojimi preudarnimi besedami zelo pomiril…Kakorkoli…pregledovanje je seveda kljub temu obvezno in zelo pomembno!!
Pa čim več zdravja…lp
Ah, bodi vesela, ja, jaz imam v vsaki dojki en tumor in lepo redno hodim na preglede, vsake pol leta. In par dni pred pregledom me je vedno strah, kaj bodo rekli, pa je vedno vse OK, že mnogo čet nič sprememb. Paničari pa bolj zdravnik kot jaz, in sicer zaradi družinske anamneze (res je, da sta oba roditelja umrla za rakom, toda mama ne za tistim na dojki). Torej moj benigen tumor ostaja benigen. 2% možnosti je, da postane maligen, a to je tako majhen procent, da se zaradi njega ne splača obremenjevati. Invazivnih posegov pa ni dobro imeti.
Tipanje pa je res najbolje, da opraviš sama, razen če boš Simona poslala na izobraževanje!
Ko greš enkrat na ultrazvok in ko hodiš tja redno, kot eni, a ne 
, ti marsikaj razložijo.
Na koncu mi pa radiolog vedno reče: “Ko boste rodili, se vam bo se spremenilo in tumorji ter ciste bodo najverjetneje izginili.” In nato doda: “No, gremo na delo.”
Hm…naša družinska anamneza je ok kar se tega tiče, a čai se spreminjajo. Žal na slabše. Hrana, zrak…okolje je vedno bolj zastrupljeno in mi z njim. Sem mogoče se nas želi pa narava znebit in smo mi njen “rak”.
I know, I know, brez skrbi, da se zavedam tega. And Cinkarna doesn’t help either.
[...] pa je zelo resno. Ženska v Detrojtu se je odločila, da bi se mogle ženske bolje osvestiti o raku na dojki. To je teorija. Sama se kar zavedam te neprijetne bolezni in se trudim skrbet za svoje zdravje. [...]