ponedeljek, 30. november 2009
Redki so tisti, ki na svojem blogu nimajo zavihka/strani/zapisa “o avtorju”. Nisem izjema. Stvari do katerih imam neko mnenje in to mnenje ni zakonsko sporno je izraženo kot pač je. Pa naj bom vesela, jezna, vzhičena ali kritična. Ko nekaj povem je to to. Trmasta. Težko me je premaknit. Ampak to me dela vztrajno in močno. Zame nič slabega torej 
Nisem človek, ki se lahko skrije v množici. Pri nas ne, niti v Ljubljani. In toliko sem že stara, da sem opustila razne “kamuflaže”, ne trudim se več biti enaka kot ostali. Pač nisem nikoli bila in ne bom. Buhuhu. 
Je naporno, a je moje življenje.
In blog sem začela pisati “iz firbca”. Pa tudi, ker smo se s prijateljicami zelo razselile, zaposlile, kratko: vidimo se veliko manj. Zdaj tapkam že več kot leto in se še nisem naveličala 
No, ja…to sem jaz.
Obstajajo pa blogerji opazovalci in kritiki. Tisti, ki si v resnici ne bi upali povedati naglas. Skriti za psevdonimi, tremi IP naslovi, brez slik, govorijo o sebi v tretji osebi. Pišejo zgodbe, opisujejo dogodke ali kritizirajo okolico. Povedo vse in brez dlake na jeziku. Upajo napisati tudi najbolj neokusne sestavke. Samo en košček manjka. Oni sami. Pred celim svetom so pogumni in glasni le če se skrivajo. Če nihče ne ve kdo so.
Kar pomislite na blazno uspešno TV serijo Gossip Girl. V bistvu je glavna/naslovna junakinja zgodbe skrita. Ne izda kdo je, a vsi imajo njeno številko ali mail
Ne vam natančno vseh razlogov teh skrivalnic. Razumem, da ne želijo, da zapise berejo npr. starši. Čeprav starši so tisti, ki prenesejo vse Razumem, da hočejo ohraniti ene stvari samo zase. Ampak zakaj bi potem sploh pisali o teh stvareh. Tudi jaz ne pišem sestavkov o najljubšem položaju v kuhinji ali kako sem si stisnila mozolj (oboje imaginarno ;D).Mi je jasno zakaj se ne izdajo tisti, ki javno objavljajo prekrške ali celo kazniva dejanja (pustimo zdaj ozadje teh blogov).
Ne vem. Vsi, ki jih poznam si želijo biti drugačni. Samozavestni. Cenjeni. Občudovani. Hvaljeni. Nekaj res posebnega. To si želijo. Zato tona šminke, gora cunj, kup plehovja, elektronika na 1001 način, … Radi bi izstopali. Ampak samo na način, da bi jih imeli VSI radi. Pa dragi ljudje – tega ni!!! Vedno nekomu nisi všeč, vedno te nekdo ne mara, vedno ima nekdo popolnoma drugačno mnenje.
Nehajte se že skrivat. Če doma skrito kritiziraš neko politično stranko, potem pa se ne udeležiš volitev…stvar nima smisla. Bodi tiho in požri neumnosti. Tudi mene načeloma politika ne zanima – me pa zanima kaj se dogaja in zakaj. Vsaj približno.
Ah, joj…še ena objava, ki bo brez komentarjev. Ja, če se skrijete in vas nihče ne opazi vas imajo zato vsi zelo radi in ste nekaj posebnega. Svetla izjema, zvezda in vzgled. Em…samo malo. Se mi zdi, da vse vzornike poznamo. Ok. Torej ste…ah pa saj to veste samo vi sami!
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
nedelja, 29. november 2009
Dereon…končno sem našla blagovno znamko za cunje, ki se sklada z mojim stilom. Ampak sedaj se bom lahko polenila in mi ne bo treba več v 100 trgovin, da si ga sestavim Dovolj bo izlet ali spletno nakupovanje (ki ga spremlja prijetna glasba). Dereon – upaj dalje?! Zagotovo si upam Dajte si še ve ;D
In končno oblekice, ki so všeč tudi meni. Pri nas najdem samo punčkaste ali večerno-elegantne. In zdaj komaj čakam svojo prvo cunjico… aja, da ne pozabim. Cenovni rang je kvečjemu takšen kot od Manga ;D Suuuper!!!
Napisano pod Moda od The M. -
sobota, 28. november 2009
Nekako se mi zdi, da so se Facebook, Twitter, MySpace in podobni razširili na večino populacije. Seveda nisem izjema. FB in TW me lahko spremlajat povsod, ker sta že integrirana v vse telefončke, ki jih premorem. In widgeti omogočajo, da kar na osnovnem ekranu spremlam kaj se kdaj komu dogaja. NORO. Novice so novice samo kakšnih 5 minut…potem si že ne zaslužijo več tega imena. Časopisa nisem prebirala že od…ne spomnim se ga več. Drvimo iz dneva v dan in včeraj je pozabljen takoj, ko nastopi danes
Vse te socialne mreže nas nekako povezujejo. Spoznavamo nove ljudi (večinoma virtualno), obijamo stara prijateljstva, iščemo primernega partnerja, se združujemo za skupno doseganje ciljev, … poleg tega je še veliko samo-promocije, vohunjenja, reklamiranja,… Pa saj veste: zagotovo ste gor
Preteklo poletje so vsi pisali o tipih “facebook-ovcev”. Od tisti, ki imajo nad 1000 prijateljev, do trakih, ki morajo vsak korak izdati, spet tistih, ki obsedeno rešujejo kvize… Priznam, da se sama še nisem našla v nobeni od teh skupin, ker imam vsak dan drugačen odnos do Facebooka ali Twitterja.
Imam dan, ko petkrat posodobim status…in teden, ko sem brez. Imam večer, ko se odločim, da sem “zabavna” in vsem prijateljem napišem kakšno neumnost. So tečna ponedeljkova jutra, ko tečnobo delim z ostalimi. In vsak 2-3 dan dodam povezavo z bloga. Včasih samo opazujem – gledam slikce kaj počnete, koliko domačih živali imate in koliko je zrastel vaš malček. Nikoli ne preverim katere oddaje gledate ali kdo so vaši prijatelji, zanimivi so mi le skupni prijatelji. Vse ljudi, ki jih ne poznam sem zbrisala – to ni -P- od prijatela (sorry Brad Pitt ;D). Kadar s kom sočustvujem raje pošljem sms/mail. Kadar imam preveč za napisati dam na blog
Pri Twittwerju je zgodba malce drugačna. Tam je samo tukaj in zdaj. Imam dneve, ko besno čivkam iz vseh medijev in prebiram novičke. In dan, ko pozabim da obstaja. Poleg tega ja tam zelo malo mojih prijateljev. Spremljam pa ljudi in oddaje, ki se mi zdijo zanimivi. Tako nekako. In povezan je z blogom, da veste zakaj tisti dan ni objave
To so moji načini uporabe. Zdaj me pa spredalčkajte No, nekaj pa velja – Facebooka, Twitterja,… NE jemljem resno. Od prijateljic in prijateljev imam naslove in telefonske številke. Z njimi se dobim in jih zafrkavam ter razvajam v živo Takšna pač sem dobra in slaba Kar priznajte: takšno me imate radi
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
petek, 27. november 2009
Se še spomnite komada U Can’t Touch This od MC Hummer-ja? Jaz zelo dobro. In ko sem zadnjič videla tale znak sem se tako smejala, da sem mogla it nazaj ga slikat
Tnnn-nn-n…Tnnn-nn-n…Tnnn-nn-n…Tnnn-nn-n…
Napisano pod Ogledovala sem si... od The M. -
petek, 27. november 2009
Pred kratkim je šel moj avto na servis. Nič ni bilo narobe z njim …pač tisti dnevi v letu so prišli. In naslednji dan mi je bil vrnjen “as it was”. Tudi serviser mi je povedal, da je vse ok. Pač avto je že osnovnošolec in spušča zvoke (ki jih zaradi radia tako ne opazim preveč). Prav. Torej vse dela. Ne gori nič opozorilnih lučk (tistih nekaj od goriva pa do olja). Ker je Marco že star in tudi nima toliko lučk kot bi imel potencialnih napak.
Bo pa drugačna zgodba z novejšim avtomobilom. Sklepam po izkušnjah drugih. Novi avtomobili imajo že tako dobre računalnike, da znajo razbrati (skoraj) vse pomanjkljivosti. Kar je super. Načeloma. Druga plat medalje je, da vsakič ko se prižge katero od opozoril najprej prebereš cel tekst kje je napaka, potem pa te še straši s piski, da moraš nujno do servisa. In s strahom “drviš” do serviserja z grenkim okusom v ustih. Bom ali ne bom pravočasno, to je zdaj vprašanje! Uspe ti prit na servis. Kjer – SEVEDA- gre avto najprej na računalnik. Kar bo vsem, ki so kdaj odprle pokrov svojega novega avtomobila popolnoma logična poteza. Ker vse kar ste videle je ogromen kos plastike, ki skriva skoraj vse. In, ko se računalnika pogovorita stopita v kontakt avto in serviser. Slednji natančno ve kje je napaka in kako jo odpraviti (večinoma). Na koncu ti pove, “ah te zavore bi še držale” ali “ima dve loputi za dovod” ipd. Aha. Ok. Prav.
Danes ni več mehanikov!!! Obstaja nova vrsta – serviserji. So posrečena kombinacija med mehanikom, računalničarjem in vedeževalcem. In so edini, ki lahko pomagajo novodobnim konjem
Ni več scen znanih “avto” filmov, ko bi mehaniki ležali pod avtomobilom…to je preteklost…kot moje kljuse Ampak dokler gre od točke A do točke B….
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
četrtek, 26. november 2009
Dovolj sem stara, da bi imela otroka. Hm… V bistvu sem stara toliko, da bi lahko imela že otroke Pa jih/ga nimam. In se ne pritožujem. Jih imajo moje prijateljice. In so zelo srčkani, nagajivi, preračunljivi, pametni, izvirni…vse naj-naj. So mi pa zelo jasne 2 stvari:
- takšni niso ves čas,
- takšni mali pametnajkoviči so, ker se straši z njimi ogromno ukvarjajo in jih učijo.
Torej za otroke moraš imet čas. Seveda nikoli ni pravi čas za otroke: ali faks, ali leta, ali premalo denarja, ali stanovanjski problem, ali težave v širši družini, ali brezposelnost, ali skrb za starše, …. skratka vedno je nekaj. Opažam pa, da te težave vsem, “ki se jim otrok zgodi” nekako izginejo.
No, jaz še vedno nimam časa. Preveč imam dela sama s sabo. Preveč stresno doživljam svoje življenje. Iz dneva v dan divjam ali zaradi službe ali zaradi sebe, prijateljic, športa,… Vedno je nekaj. Moj prosti čas je omejen. Moj čas, ko imam neizmerno potrpljenje se tudi iz tedna v teden krajša. In bi znala bit odlična varuška…ja, ja, punce. Napisala sem BI, da ne dobite kakšnih idej
Tako, da nimam časa. In tak je bil moj odgovor na vprašanje, če sem že naročila dojenčka. Hm. Še za naročanje včasih zmanjka časa. Kaj bi bilo šele potem z dostavo in vzdrževanjem
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
sreda, 25. november 2009
Najbolj sovražim it v mesto z avtom. To je pravi test za moje potrpljenje. Če odštejemo dve parkirni hiši, ki se zelo cenita in se še Minotaver (mal je treba pretiravat ;D) ne znajde v njih…ostane se kup (zasedenih) parkirišč okrog mesta. No ja. Ta kup so štiri večja parkirišča: pri železniski, ob Voglajni, za upravno enoto in za hotelom Štorman… Aha, pa še pol Trubarjeve ulice.
Ampak ne zdajle ne bom jamrala, da je premalo parkirišč za tako neurejen sistem javnega prevoza (v Celju moraš biti pol logista, če hočeš potovati z avtobusom kadar to ni zgodaj zjutraj ali med tretjo in četrto uro popoldan).
Tudi meni je uspelo parkirati na “neparkirišče” na parkirišču. Ok, nikogar ne oviram ali omejujem – gremo po listek. To je pa stresno, če nimaš kovancev. Zelo!!!! (parkirnih kartic namenoma ne upoštevam, ker je pri vsakodnevnih uporabnikih zadeva verjetno drugačna – založeni so z vsem mogočim ;D)
V dobi interneta, spletnega nakupovanja, plačil s plastiko in navideznega denarja imamo po Celju še vedno parkomate, ki žrejo samo kovino. Ampak res samo kovino!!! Že tako ne nosim gotovine s seboj, a tokrat sem imela dva bankovca…seveda čisto brez pomena 
Na srečo imam še dve igrački. Mobitela. Poskusim. Ne dela. Storitev Moneta trenutno ni na voljo. Grrr. Na mojo srečo sta v bližini tega parkirišča dve banki in ena je bila odprta. Letim do okenca in prosim, da mi nasujejo kovancev za 10€. Nazaj do parkomata, ki srečno iztiska papir za kovino. Potem pa nazaj do avta odložit listič. OMB! Koliko dela sem si naredila, ker nisem šla peš (a 12km bi bila dolga). Poanta: dražijo parkirnine in avtomatizirajo stvari. Nekoristno!!! Če je to vse kar znamo naredit z avtomatizacijo potem imam veliko raje delavce v hiškah, ki so prijazno zmenjali denar, da si lahko plačal! Je res tako blazno težko imeti v Celju avtomate, ki pobirajo denar s plačilnih kartic? Grrr… Med tednom v mesto ne grem več…ja, eden od razlogov zakaj so nakupovalni centri bolje obiskani. Tista zgodba, da sem zamudila 15minut pri zdravniku vam je jasna…sem pa med čakanjem našla čas za to objavo
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
torek, 24. november 2009
Zima se malce zaustavlja, čeprav je svoj prihod napovedala že sedi jeseni. Pa saj bo veliko lepše, če bo bel december in ne november In kaj so stvari, ki bodo lepšale/grele/zabavale ta teden?
- pletenine – ker so super kombinacija za pod jakno in z barvami poživijo sive dni
- malo višji pohodni čevlji – kaj je lepšega kot dolg sprehod med vikendom, da si naberemo zaloge D-vitamina
- gozdovi – listje je odpadlo in lepo šelesti pod nogami, zdaj je čas za zgubljanje, ko je vse dobro pregledno
- psi – ker lahko še tako vsakdanji sprehod poživijo s svojimi “neumnostmi” in nas do srca nasmejijo
- staro mesto na sončen dan – Celje je sicer zapuščeno, a mu tudi to daje poseben čar, mir…kot bi se v njem čas ustavil in bi bili šele leta 1992, ko so bili mobilniki še redkost ;P
Napisano pod Najljubše stvari tega tedna od The M. -
ponedeljek, 23. november 2009
Po jutru se dan spozna…In danes je ponedeljek! Nov delovni teden nas čaka…v vsej svoji lepoti. Skušajmo narediti iz njega čim več, da bo vikend toliko slajši. Kaj finega se še počne ta teden izdam pa malo kasneje
Napisano pod Za lepši dan od The M. -
nedelja, 22. november 2009
Vse jih imamo. Tudi oni jih imajo. Vprašanje je le kdo jih izda več O čem govorim? O vseh tistih zabavnih zgodbicah s katerimi smo do solza nasmejale najboljše prijateljice. O osvajalskih spodrsljajih. Tistem čudnem tipu iz lokala. Kako se je oni po nesreči zaklenil ven, ker je med odhajanjem govoril z nami po telefonu. Ali kako sta se spoznala – ko je prisegla, da res ni njen tip moškega. O tem, da mu je izgubila psa. Da tistih bolj “sočnih” dogodivščin ne omenjam. Seveda jih imamo vsi. Vsi tako ali drugače preživimo “študentska leta” (tudi tisti, ki sploh ne redo študirat). ;D
In potem se umirimo. Najdemo partnerja. Smo srečne. Vsaj večino časa Ženske pač stalno želimo kaj spremeniti. No, to lahko napišem lepše….tako bolj za moško publiko: “Ženske smo nagnjene k popolnosti in iz vsakega moškega želimo narediti vladarja sveta.” (O nesporazumin in prepirih zaradi različnih pogledov na našo “pomoč” zdaj ne bom pisala). Kje sem že ostala??? Aha! Imamo moškega in smo srečne.
Sprehajamo se po Mariboru (ali kateri kraj vam že pač pade na pamet) in se spomnimo na eno zelo smešno dogodivščino. Pri sebi se malo zahihitamo. Ampak (očitno) toliko na glas, da nas tudi partner sliši in zasliši čemu tak skrivnosten nasmešek. Moja reakcija vam je itak že jasna, toliko me že poznate. V pol smehu povem zgodbo kako me je oni osvajal in po nesreči pahnil z meter visoke ograje, da sem kraljevsko telebnila na hrbet. Jasno, da nisem imela tam kaj iskati, ampak včasih me zagrabi počet neumnosti. Zgodilo se mi ni nič. In ko sem zagledala nad sabo prestrašen obraz (takšen kot bi bila merva ali bi me pol manjkalo) me je zvilo od smeha. In to je eden tistih neumestnih trenutkov, ki se jih spomniš. So ti večno smešni. Težava pa nastane, če so smešni samo tebi In te po končani anekdoti partner samo nemo gleda. Huh. Neprijetno.
Saj bi vas vprašala koliko in kaj poveste ve. Pa mi je že v naprej jasno, da na to objavo ne bo komentarjev Tudi moj “dogodek” je izmišljen. Me pa vseeno zanima koliko upate zaupati….jaz nikoli ne vem kje je zdrava meja in včasih povem preveč. Pa saj to se pričakuje od ljudi, ki javno pišejo svoj dnevnik mar ne?!?
Napisano pod Čim manj o moških od The M. -
