Vse jih imamo. Tudi oni jih imajo. Vprašanje je le kdo jih izda več 
O čem govorim? O vseh tistih zabavnih zgodbicah s katerimi smo do solza nasmejale najboljše prijateljice. O osvajalskih spodrsljajih. Tistem čudnem tipu iz lokala. Kako se je oni po nesreči zaklenil ven, ker je med odhajanjem govoril z nami po telefonu. Ali kako sta se spoznala – ko je prisegla, da res ni njen tip moškega. O tem, da mu je izgubila psa. Da tistih bolj “sočnih” dogodivščin ne omenjam. Seveda jih imamo vsi. Vsi tako ali drugače preživimo “študentska leta” (tudi tisti, ki sploh ne redo študirat). ;D
In potem se umirimo. Najdemo partnerja. Smo srečne. Vsaj večino časa 
Ženske pač stalno želimo kaj spremeniti. No, to lahko napišem lepše….tako bolj za moško publiko: “Ženske smo nagnjene k popolnosti in iz vsakega moškega želimo narediti vladarja sveta.” (O nesporazumin in prepirih zaradi različnih pogledov na našo “pomoč” zdaj ne bom pisala). Kje sem že ostala??? Aha! Imamo moškega in smo srečne.
Sprehajamo se po Mariboru (ali kateri kraj vam že pač pade na pamet) in se spomnimo na eno zelo smešno dogodivščino. Pri sebi se malo zahihitamo. Ampak (očitno) toliko na glas, da nas tudi partner sliši in zasliši čemu tak skrivnosten nasmešek. Moja reakcija vam je itak že jasna, toliko me že poznate. V pol smehu povem zgodbo kako me je oni osvajal in po nesreči pahnil z meter visoke ograje, da sem kraljevsko telebnila na hrbet. Jasno, da nisem imela tam kaj iskati, ampak včasih me zagrabi počet neumnosti. Zgodilo se mi ni nič. In ko sem zagledala nad sabo prestrašen obraz (takšen kot bi bila merva ali bi me pol manjkalo) me je zvilo od smeha. In to je eden tistih neumestnih trenutkov, ki se jih spomniš. So ti večno smešni. Težava pa nastane, če so smešni samo tebi In te po končani anekdoti partner samo nemo gleda. Huh. Neprijetno.
Saj bi vas vprašala koliko in kaj poveste ve. Pa mi je že v naprej jasno, da na to objavo ne bo komentarjev Tudi moj “dogodek” je izmišljen. Me pa vseeno zanima koliko upate zaupati….jaz nikoli ne vem kje je zdrava meja in včasih povem preveč. Pa saj to se pričakuje od ljudi, ki javno pišejo svoj dnevnik mar ne?!?
