torek, 8. december 2009
Včeraj sem začela z zgodbo o tem kako je lahko življenje lepše z Nokio N900 in danes se nadaljuje.
Ok. Kosilo v centru mesta. Že iskanje prostora je nočna mora, ki bi se nadaljevala pred parkomatom, če ne bi obstajala možnost plačevanja z Moneto. Vtipk, seznanitev Maemo z bezimeno napravo in listek je iztiskan. Hop do avta in hitro v restavracijo. Prijateljice še ni. Huh.
Ker bi bilo zdaj telefoniranje nevljudno ji hitro v klepetalnici sporočite, da ste že tu. In v istem trenutku slišite nizek ton za seboj. Aha, tu je. Vedela je, da mora že pohiteti saj je spremljala lokacijo preko Googlove Latitude. Super. Sedeta in naročita pijačo. Natakar predstavi kosilo in naročita. Klepetata o jutranjih dogodkih in najbolj zanimivih novicah s spleta. Na mizo pride poslastica za oči! To je potrebno dokumentirati. Hiter nevsiljiv “škljoc” naredi podobo večno. Po hrani je treba malo počiti. Ravno dovolj za objavo slike na Twitterju…naj imajo še ostali nekaj od tega. Kmalu se poslovita in gresta vsaka svojo pot. Delo kliče. Opomniki se sprožajo eden za drugim. Nič treba je začeti s klicarjenjem. :/ In med pogovorm je še eden v čakanju…joj. Nič potrebno je prekiniti in že se mu avtomatsko pošlje sms “pokličem malo kasneje”. Ah…službeno parkirišče. Nabralo se je že toliko stvari, da bo treba odpret tudi računalnik. Ampak ob prihodu v pisarno… se nadaljuje. 
Napisano pod Mobilniki od The M. -
torek, 8. december 2009
Opažam, da se ljudje ponovno navdušujeno nad blokci, knjižicami za zapiske, rokovniki. Ne vem ali je krivo bližajoče novo leto ali pa so se naveličali neosebnih spletnih/telefonskih koledarjev. Kar razumem.
Zase lahko trdim, da sem pred nekaj leti postala “planeromanka”. In na dan sem privlekla stare planerje, da bi ugotovila kako se je začelo…
Pisalo se je leto 2004, ko sem dobila drugi zanimiv planer. Prvega sem dobila leto prej od Banke Celje…pa je že dolgo izgubljen Torej leta 2004 me je navdušila SiMobilova barvitost…potem je bil nekaj časa dolgčas do elegance za 2008 in barvitosti letošnjega
Ta je bil res zanimiv, a sila nepraktičen. Precej je bil velik, oster, pod enimi dnevi so bili vpisi nemogoči.je bil pa veselih barv.
Ta se mi je zdel z uporabnega vidika popoln. Dovolj prostora za zapiske, dovolj majhen za v torbico..in kar je najpomembnejše – zadosti lahek.
Leto 2006 je bilo videti najbolj dolgočano in starinsko. Razlog za takšno izbiro je bil (pre)pozen začetek lova za rokovniki. je bil pa vsebinsko bolj zabaven.
Po vseh večjih rokovnikih sem se naslednje leto odločila za popolni minimalizem. No…kot je kasneje videti se to ni čisto obneslo. Celih 14 dni stlačenih na en listič zame pač ni dovolj.
Prvi dražji planer. Kuplen pravočasno…nekje konec novembra, ko je bila še velika izbira. In res hrani kar nekaj življenskih prelomnic.
Letošnji spremljevalec je kombinacija vseh predhodnjih. Je lično majhen, popestren z deli Van Gogha (vsebuje tudi svetovno znane muzeje) in je strašno pregleden. Le ime ga tepe: KaOs 2009. Ime ne laže 
Po toliko letih izkušenj zdaj že natančno vem kaj želim od rokovnika in kako mora biti videti, da me spravi v dobro voljo.
Rokovnik za naslednje leto je mačji – kot jaz in moj blog. Že čaka na varnem, da ga zavijem in si ga shranim pod smrekco. Popolno darilo za razposajeno obsedenko kljubovanja času. 
Komaj že čakam prve vpise. Zanima me kakšno zgodbo bo čez nekaj let govoril. Vem pa, da ima že sam po sebi neko zgodbo. Vsaj tako piše na zadnji strani – zgodbo o življenju
Toliko o mojih dnevnikih. So le opomniki na pretekle dogodke. Nič posebnega. Hranijo ključne besede za vstop v moj spomin. Pa tudi tiste manj pomembne podatka kot kdaj sem si barvala lase, kdaj športala, cepila pla, šla na obisk, bila na potovanju,… no , ja. Pa saj meni so to pomembni podatki. ar podarite si rokovnik…ne bo vam žal!!!
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
