Začetek letošnje jeseni je bil. Če ne bi imela zaznamka med osnutki objav bi že pozabila. In znan bloger me je opomnil. pravzaprav me je opomnil na odvisnost, ki jo marljivo gojim. Pa ne tisto od čokolade. Precej bolj razkošna je ta moja razvada. Mislim na mobilnik – vedno in povsod (pod tušem in v posterlji sem res raje brez ;D).In nekega dne mi je zmanjkalo baterije. V službi. Brez polnilca. Aaaaaaaaa! Mrknila Nokia. Oblak pred oči. Popoldan je bil plan teč po hribih in podret osebni rekord – brez Sportstrackerja to ni mogoče. Mogla bi si vpisat vse kar sem zapravila…zdaj moram imeti na listu. Ostala sem brez glazbe, ker je iPod doma. Telefonske številke skoraj nobene ne vem več na pamet. Ne morem naredit niti ene fotkice. In niti na malici še nisem bila :/ Skoraj me je zagrabila panika. Dobro, da imam še star BlackBerry (seveda brez fotoaparata, 3G, številk,…), ki zdrži še ure potem, ko ima oznako za prazno baterijo

A takrat sem se zavedla. Slabo. ne znam več živeti brez mobilnega telefona. Res pa nisem navezana na laptop. Ali pa ravno zaradi velike navezanosti na mobilnike ni navezanosti na računalnike. Res pa si še nikoli nisem kupila računalnika, ki bi mi bil všeč…vsi so bolj “pač neki kar dela”.

Morda ni toliko odvisnost od telefona kot od informacij. Zanima me kdo, kdaj, kje, kaj in zakaj! In zadevice kot Facebook, Twitter, MySpace, hi5, 24ur, ….skrbijo, da me ne mine. Skrbijo, da klikam Z enako mero se trudijo razvijalci programčkov za mobilnike: vedno znovo dajo na tržišče nekaj česar še nimam, a bom od danes dalje nujno potrebovala

Da bi se znebila mobilnikov in malce izpregla? Malo verjetno. Pa tudi prijatelji me ne bi več prepoznali…mogoče me ceo ne bi več marali