Danes sem si na tihem obljubila, da preživim brez računalnika. Ne, da jih ne maram več…a zadnjih pet dni sem napeto strmela v računalniški ekran vsaj po 12ur na dan. Če temu prištejem še tiste “sprostitvene klike in branja” pa okrog 16 ur. To se zdi še meni odločno preveč!
Dan je bil siv. Soncu ni uspelo prodreti skozi oblake. A nekako mi je uspevalo. Po nekaj mesecih sem bila na sprehodu v parku in si skušala malo odpočit možgane pred ponedeljkovo norijo (kar po dobrem mesecu bolovanja tudi bo 
). Plan je bil dober. Tako dober, da se mi še na Twitter ni dalo pisati, da bom odsotna 
Potem se je začelo. V trgovini niso imeli želenega artikla…in kam drugam naj pogledam kot na splet. Treba je preverit vreme v tujini….ok…to bi lahko s telefonom. Pa plan za potovanje in izbira hotela. Pa ureditev koledarja za delo. Pa… Pa… Pa… neskončen seznam!
A se nisem tako hitro vdala. Vseeno sem končno napadla reviji, vseeno si bom šla packat po nohtih. In vztrajam: EN dan v tednu bo brez računalnika (pa tudi, če mi crkne farma na FarmVille)
