Všeč so mi živali. Všeč so mi rastline. Občudujem vse, ki imajo polne police zelenja v stanovanju. Meni to ne uspe. Vse tiste vijolice in orhideje odcvetijo in ostanejo le še zeleni listi ;)

Nekaj se je spremenilo, ko sem začela živet sama. Rožam sem postala všeč in se niso več kronično sušile, utapljale, rumenele, metale liste,… In tako je še danes. Iz trgovin rešujem tiste znižane in jih predelujem v košate grme, iz službe sem pobrala zmrznjene benjamine že z odpadlim listjem, ki se zdaj košatijo doma in lani sem uspela naredit “podtaknjenca” yucca.

Nekega dne je nekaj počilo in ena od vej se je odlomila od debla. Nisem je imela srca vreči stran in sem jo obrezala ter dala na balkon v vazo. Pač kolikor časa bo pa bo. Tam je ostala skoraj dva meseca in pognala koreninice ;) Sredi jeseni sem jo preselila v lonček z zemljo in držala pesti. Rožca je prežvela! In pozimi sem se odločila, da vejo ponovno pridružim dreveščku kamor spada. Srečno raste naprej – le majhen zavoj je naredila v svojem življenju ;D

Pred nekaj dnevi sem opazila nekaj čudnega na drugi veji. Zelo poln vršiček. Ki je bil vsak dan občutno večji. In kmalu je nastal en cvetek, dva, trije,…

Drevo življenja cveti? Od kdaj pa to? Ok, razume, da cveti v naravi, ampak doma? No, včasih se me pa še da presenetiti – in to narava rada počne. Hja, pa naj cveti moj znanilec pomladi ;)