Danes sem delček dopoldneva preživela v mehanični delavnici. Spet. Nekako je postalo to moje opravilo, a se ne pritužujem – imam pač malo bolj razgiban dan

Pa še nasmejejo me! Pa ne mehanik, vsi ostali moški ki pridejo v delavnico. Sama sem stala nekje za avtom, ko je mehanik “šraufal”. Po moji logiki človeku ni prijetno delat, če mu gledaš pod prste + če ne bi delal kaj zelo narobe (to vključuje vžig, brizganje tekočin, ipd) itak ne bi vedela, kaj natančno počne.

Drugače pa je z možmi, ki vstopijo v delavnico. Vstopijo, ker imajo problem. Vstopijo, ker je potrebno na njihovem avtu menjati olje, filter, luč. In vstopijo…odkorakajo naprej do TUJEGA avtomobila, stopijo tik za mehanika in gledajo pod haubo. Roke postavijo v bok ali jih prekrižajo čez prsni koš. Njihov pogled je kar se da inteligenten. Eni celo pritrdilno kimajo. Čez čas zadovoljno odidejo … brez besed.

Mene ta fenomen zabava. Ker dvomim, da kateri od teh tihih proučevalcev sploh ve kaj gleda. Morda zveni to nesramno, ampak…res ni česa videti! En velik plastičen pokrov (torej je bistvo skrito), nekaj posod za tekočine in počasi je to to. In ker so ti moški prišli do mehanika je skoraj očitno, da problema “pod haubo” ne znajo sami rešit.

A moški morate imeti neki gen, ki ne dopušča, da bi priznali, da ne znate popraviti (kateregakoli) avtomobila. Ta gen se drži tistega “ne vprašaj za pot, ampak poskušaj najti” (na srečo ima zdaj vsak svojo prijazno bejbo, ki navigira). Potem je še velik del privzgojen…

In ja..potem bo to to. Vse je v genih. In ker je “moj” mehanik izredno prijazen mi vsakič razloži kaj dela, zakaj in čemu kateri del avta služi. In potem celo razumem kako zadeva teče, če gledam pod pokrov. A to velja samo ta avto In ta avto je na pol računalnik….

Dragi moji: kdaj pa kdaj lahko priznate, da ne veste kaj se dogaja in pokličete avtomobilsko asistanco…razen, če lahko upravljate stvari z mislimi oz. pogledi