Kakšno jutro. Pustimo, da je mrzlo kot ….pri Miklavžih.

Mala je celo pot do vrtca težila, ker ni bilo dovolj, da se kregamo med oblačenjem. Malčica pa mi mori, da ji neka barva ali vzorec hlač ni všeč, da ne bi nosila. Srednje poti tu ni. Pri nogavicah je lažje – Pika Nogavička stil. Rešeno. Bi bilo. Pa ni bilo. V glavnem, takoj ob vstopu v vrtec se spremeni. Postane tišja in bolj mirna. Se zrihtava, lupčka in adijo.

Komaj čakam pisarno, ure in ure skoraj tišine. Prinesem malico v kuhinjo in… pokrov moje termo posodice manjka. Preiščem kuhinjo. Nič. J*ba. Stran so vrgle. Nov čistilni servis, nove tehnike. AAAAAAA!

Spomnim se koliko ta zadeva stane v Flatu in gremo dol. 15min kopljem po smetnjakih zunaj. Prasice. NIHČE ne ločuje odpadkov. Bedniki. Pokrova ni in ni. Jezno obupam in grem gor oprat USNJENE ROKAVICE z milom. Ker nisem kr tako brskala, potreben je bil vmesni člen.

Nato si grem gret roke na radiator in se odločim, da bom čaj. V tistem pa vidim pokrov posode za čajnikom. B R A V O jaz! Skrit in nepomit.

Naj se dan začne. Do vrtca kjer se bo takoj ob mojem vstopu zgodil proces popolnoma obraten jutranjemu. In že je noč.