nedelja, 28. februar 2010
Bolje je potovati z letalskimi družbami, ki imajo izkušnje. Boljše je potovati z velikimi. Bolje je potovati z BA. Bolj udobna letala imajo pri BA. Ne boste me več prepričali! BULL SHIT!!!
Ne bom dolga samo minuse in pluse napišem:
- hrana na čezoceanskem letu je bila zanič! Vse je bilo enako.
- povezava med leti je grozljivka!!! Če odštejemo zamude, ki so pri letalih pač takšne kot so ne morem mimo tega, da je bilo pri poti v Las Vegas prestopno letališče London Gatwick in prestopni letališči nazaj sta bili London Garwick IN London Heathrow. Ja, priletela sva v Gatwick in letalo do Benetk je šlo iz Heathrowa. Obe letali sta bili od ISTE družbe, ISTI povezovalni let, le da so nam nazaj gred dali za “prehodit” 72km!!! V praksi to pomeni check out, poiskati prevoz do drugega letališča, ki ga je bilo treba PLAČATI (40 funtov) in preživeti čas z izredno nesramnim šoferjem in potem ponovni check in.
- ob pristanku se je vžgalo nekaj pri repu in zaradi prihoda gasilcev nismo smeli iz letala več kot 20min po pristanku.
- ura vožnje avtobusom do naslednjega leta ob prepovedi uporabe iPoda, telefona ali česarkoli kar bi lahko zmotilo voznika (prtljago je zmetal iz busa grše kot smetarji mečejo smeti na tovornjak – zdaj vem kako se opraska kovček). Izognite se Terminalu 15 z BUS 15, če vidite, da ga vozi šofer s turbanom.
- nasploh je letališko osebje v Londonu neprijetno (ne bodo se premaknili 2mm, če bi slučajno vi kaj želeli)
- pri poti iz Londona do LV so nama določili ločena sedeža (na srečo se nama je uspelo s sopotniki dogovoriti, da se presedeva)
+ preživela sva lete.
+ pri letu nazaj je bilo zelo prijazno osebje!
Epilog: letite s Swiss!!!
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
ponedeljek, 1. februar 2010
Končno sem bila spet v pisarnah. Po mesecu in pol sem se veselo vrnila v staro okolje…v bistvu prvič letos 
Na en del jutranjega rituala sem pa pozabila. Na nedeljske voznike, ki niso opazili, da je že ponedeljkovo jutro!!!! 
Rezultat tega je seveda dolga kolona, ki jezno in nepozorno vozi 60km/h tam kjer je omejitev 90km/h. In potem je presenečenje, ko se kdo pogovarja po telefonu ali karkoli že neprimernega počnete v avtu. Moram priznat, da kadar se sama vozim okrog in se ne cijazim res nimam časa za telefone (pa ne divjam – tudi, če bi želela tega moj avto pač ne omogoča), ker raje dinamično peljem in sem mirna na cilju.
Dajte se NE vozit pod omejitvami, če so razmere na cesti takšne, da to omogočajo. Resno. Včasih pač ni prednost, da si PRVI v vrsti (avtobusom oprostim), ampak je bolje, da si zadnji
Vir slik, ker vem, da vas zanima ta igrača: mehanski polž
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
nedelja, 31. januar 2010
Danes sem si na tihem obljubila, da preživim brez računalnika. Ne, da jih ne maram več…a zadnjih pet dni sem napeto strmela v računalniški ekran vsaj po 12ur na dan. Če temu prištejem še tiste “sprostitvene klike in branja” pa okrog 16 ur. To se zdi še meni odločno preveč!
Dan je bil siv. Soncu ni uspelo prodreti skozi oblake. A nekako mi je uspevalo. Po nekaj mesecih sem bila na sprehodu v parku in si skušala malo odpočit možgane pred ponedeljkovo norijo (kar po dobrem mesecu bolovanja tudi bo ). Plan je bil dober. Tako dober, da se mi še na Twitter ni dalo pisati, da bom odsotna
Potem se je začelo. V trgovini niso imeli želenega artikla…in kam drugam naj pogledam kot na splet. Treba je preverit vreme v tujini….ok…to bi lahko s telefonom. Pa plan za potovanje in izbira hotela. Pa ureditev koledarja za delo. Pa… Pa… Pa… neskončen seznam!
A se nisem tako hitro vdala. Vseeno sem končno napadla reviji, vseeno si bom šla packat po nohtih. In vztrajam: EN dan v tednu bo brez računalnika (pa tudi, če mi crkne farma na FarmVille)
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
sreda, 27. januar 2010
Bela je barva vseh barv….čeprav ni videti kot barva. In meni je zelo všeč, ker naredi malo kontrasta. Me pa jezi, da ob nakupu vsake bele stvari (od puloverja, do čevljev, avta!) podpišeš pogodbo “o splošnem varovanju in pogostem agresivnem čiščenju”!
Ni mogoče najti bolj občutljive barve za umazanijo. In po zakonu se zamažeš ravno takrat, ko nosiš belo majico (pri zeleni se ti kaj takega ne zgodi ).
Se moram poslovit, ker imam BELO bundo, ki je nadvse lepa in bi takšna tudi ostala, če:
- bi jo spravljala v omari,
- ne bi dajala rok v žepe,
- bi zelo na široko odpirala/zapirala vrata avtomobila,
- bi nosila svetle rokavice,
- ne bi v bundi jedla čokolade,…
In zdaj grem čistit belo bundico, da bo ponovno blestela…do trenutka, ko stopim skozi vrata 
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
nedelja, 24. januar 2010
Sem družabna. Ampak sem velikokrat rada tudi sama. In za slednje sem imela zadnji mesec (in kakšen dan več) obilo priložnosti. Na začetku sem seveda izkoristila vsak urico za “svoje opravke”. V bistvu nič posebnega. Čas zame pomeni čas, ko končno naredim kar sem že dolgo odlagala. Nekaj primerov: ureditev koledarjev, šivanje “odpadlih gumbov”, zlaganje dokumentov, brisanje prahu z rož, dodajanje aplikacij na mobilnik, branje knjig, premikanje pohištva, … In v obdobju dobrega meseca mi je vse to tudi uspelo.
Težava je le, da sem si najprej prisvajala urice, potem ure, zdaj si že dni. Čisto potuhnjeno sem zlezla sama vase (ali kako bi se temu reklo). Odvadila sem se poklicati nazaj, nisem takoj odpisala na maile/smse, sama nisem klicala okrog. Lahko bi rekla, da sem svojo prisilno biti-doma-in-mirovati nadgradila z skriti-se-pred-okolico.
In vem, da to moje stanje ni ostalo neopaženo, ker dobivam sporočila v stilu “a ti še živiš”, “težje te je dobit na telefon kot takrat, ko delaš”, “kaj nič ne pokličeš, če imaš čas”…
Ok. Imam čas. Porabim čas. Dolgčas mi ni. Vsak dan si zastavim cel kup nalog, ki jih tudi opravim. Seveda vas nisem pozabila. In končno: živa 
Odvadila sem se komunicirat. Načeloma sem jaz tista, ki je klicala, vabila, zganjala ljudi skupaj. Zdaj mi tega ni za početi. Ne da se mi zabavat. In kaj bomo zdaj?
No, za začetek me veseli, da mojo odsotnost občutite. Hehehehe. Saj se bom vrnila…se mi zdi. Zdaj je pač obdobje, ko nekje vsaj 22 ur na dan niti ne odprem ust (pa upoštevajmo, da še jem in pijem) Hm…dobro, da imamo računalnike, a?
Pozdrav iz toplega kotička :*
P.S.: Hvala za vso ponujeno pomoč.
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
sreda, 20. januar 2010
Če ne podpisujete petice pri organizaciji kot je Amnesty Int. ali darujete oblačil/hrane/krvi ali pa sodelujete pri gradnji/čiščenju/zbiranju itd zelo verjetno ne delate nič dobrodelnega.
Že leta nazaj so krožili maili, ki naj bi ga poslan naprej in tako prisilil nekoga (od Microsofta dalje), da daruje za nekoga potrebnega pomoči. Seveda večim ljudem kot si to poslal več denarja so darovali. No…tak je bil opis postopka.
In zdaj so napadli Facebook. Em…ljudje, ki imajo FB profil tudi spremljajo dogajanje po svetu. Torej že vedo kje je bila katastrofa, je nekdo umrl ali se ne skrbi za dobrobit posameznikov/naroda. Torej ne gre za splošno osveščanje.
Facebook izgublja personalnost in postaja vedno bolj “tviterast” (ne vem kako bi drugače povedala). Statusi služijo za mikro-bloganje.
Danes popularen je:
V spomin družinskih članov in prijateljev, ki so izgubili bitko z rakom in teh, ki se še borijo z njim! Objavi to na svoji strani, če poznaš koga, ki ima ali je imel raka. ♥ Molim, da bi našli zdravilo za to bolezen. 93% ljudi tega ne bo kopiralo in prilepilo. Ti boš?..
Kakorkoli se že odločite: zavedajte se, da vsaka pomoč nekaj stane. Ali vaš čas, ali vaš denar, ali vaše stvari….nekaj je potrebno vložiti. Nerediti nekja več kot copy/paste na svoj status.
Ne razumite me napak: nič nimam proti objavam, ki imajo smisel in osveščajo – takšnele “molitve” kot je zgornja so pa le sol na odprto rano!
Nekaj me še bega….ali po tej objavi še vedno spadam med 93% ljudi?!?
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
sobota, 16. januar 2010
Danes sem brala Elle in se navdušila nad prečiščevalnimi dnevi, ker zaužijem kar nekaj packarij. Uuuu….to pa bi. In potem se spomnim, da sem zadnji teden (pa že prej občasno) neštetokrat slišala, da sem suha. Halo??? Normalna sem! In to ne govori iz mene kakšna anoreksična dušica. Prav so mi ista oblačila, kavbojke se ne zdijo blazno ohlapne. Torej zakaj me dojemajo kot suho?
Od sredine decembra je zaradi manjše operacije moje gibanje zelo omejeno. A apetit je ostal. In rada imam skoraj vse nezdravo Obožujem potice, kekse, pršut, francosko solato, sadne kupe, penino, …Mmmm. In ravno, ker sem se želela pozabiti na bolečino sem pojedla kakšen košček več…zagotovo ne manj. Potem pa sem tik pred silvestrovim presenetila samo sebe in zgrmela po stopnicah. No, od takrat sem se še težje gibala. Murfijev zakon je poskrbel, da sem si poškodovala zdravo nogo! Hahaha. Itak Na začetku 2010 pa so me nagradili še z manjšo operacijo – dodajanje šivov. Navdušenje sem težko skrila…NOT! Celjska bolnica naj ostane zgodba za en drug dan.
Torej nazaj k opisom mojega videza. Sama sebi se zdim enaka ne glede na to kakšno mnenje izrazijo drugi. Še vedno sem prijazna, tečna, dobra, zmaj, rada pomagam, ignorantska…ista. Verjamem, da bi se lahko poboljšala…a to gre tudi v drugo stran. Zdaj razumem eno od svojih prijateljic, ki je izredno vitka in ne preveč navdušena nad tem. Ne razume zakaj so ene nevoščljive, ker se ne redi. Sama pa je zelo vesela ko tehtnica pokaže kak kg več. Jasno je, da si ne želi imeti 200kg ali se nažirati s proteini le, da bi bila še kanček težja – saj poseduje samozavest…žensko seveda Takšno, ki jo je mogoče omajati Ona je dokaz, da dobra lepota sama po sebi ne osrečuje (ja, tudi luštna je…verjetni več kot 30% ljudem ;D).
Sama sem že zadovoljna s svojim videzom. Seveda bi kje kaj dodala ali odvzela, kadar imam slab dan se počutim neatraktivno, če sem bolna sem nesrečna, če imam dober dan sem glavna. Ampak zadnji dnevi so težki, čeprav me večina ljudi ne razume. Povem tako: če človeka, ki je aktiven 18ur na dan, vsak dan intenzivno športa, dela, hodi po opravkih in se druži, nekaj prisili v hausarest (tudi, če so še tako lepi prostori) zanj ni dobro. In moje telo iz protesta hujša…v bistvu se znižuje mišična masa 
Torej ne mi razlagat, da sem shujšala…ne bom sprejela kot kompliment pač pa kot dokaz, da so se moje mišice odločile skrit Pa saj do poletja bom že dobila teh par kg mišic nazaj Trenutno pa razmišljam o novem laku za nohte ali barvi las, ki me bo naredila takšno kot sem bila novembra 2009. Nazaj v prihodnost ;D
Aha…še nekaj…za vse, ki ste se na silvestrovo zaobljubile, da boste šle na dieto…če vam zdravje dopušča pozabite dieto, se več gibajte in se več razvajajte!!! Zaradi 3kg manj na vagi ne boste nič bolj srečne ;D
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
petek, 15. januar 2010
Ne sodim meseca po prvem tednu…ga pa po dveh Toliko nevšečnosti kot jih je bilo že letos…joj
Enim nam nagaja zdravje in nas slili k mirovanju (kaj mi hujšega kot to), drugi letijo s ceste, tretje napadajo migrene, četrti morajo spremljati štirinožce na operacije, peti izgubijo ključe, šestim po enem dnevu crkne telefon,… ni da ni.
In potem se sprašujem zakaj? Smo naredili toliko slabega? Ali pomeni slab začetek le dober konec??? Upam, da bo to to! Zase in za vse ostale
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
ponedeljek, 11. januar 2010
In to si vsak predstavlja po svoje. Se zdi. Včeraj smo se naključno zapletli v pogovor kako in kje bi se kdo želel poročiti in mnenja so bila zelo različna. Zanimivo je bilo to, da mnenje ni bilo toliko odvisno od spola.
In potem sem razmišljala o porokah, ki so se že zgodile. Prijateljicam, sošolkam, znankam. Do sedaj sem bila le na dveh…povabljena sem bila pa na tri. Hja, poroka ni več nuja za skupno življenje. Biti koruznik je enako kot imeti izpit za avto. Nič posebnega torej
Nazaj do porok. Ena prijateljica se je poročila na veliko. Z belo obleko, s pripravami pred poroko…pač z vsem kar spada zraven in je zabavno. Brez cerkvenega obreda. Na trudi poroki, ki sem se je udeležila je bilo kanček manj ljudi, a zato še več stikov in zabave. Po starem običaju je ženin pršel iskat nevesto in prej so ga na vratih sprejele vse druge “babnice”. Ko jo je dobil se je moral boriti, da jo je smel odpeljati pred olatar. Potem pa jo je zelo zvesto pazil – saj veste, kraje se dogajajo.
No, oba dogodka sta bila prijetna. A se mi zdi, da precej stresna in naporna za nevesti…ženini pač niso toliko obremenjeni. Moški verjetno ne sanjajo o svoji poroki že od 6 leta starosti
In potem so bile poroke z nekaj ljudmi. Ko sta se poročila zgolj s pričami. In niti starši ali bratje oz. sestre niso bili povabjeni. In za te ljudi velikokrat pozabim, da so poročeni. Žal. Grdo, a tako pač je. Ker nisem vidla gore poročnih slik, nisem slišala prigod o lovlenju šopka (tudi to me je doletelo…še zdaj nekje čaka poln prahu), ker ni bilo najbolj pijanega, ker… ker je bila poroka kultiviran dogodek brez izgredov.
In kaj je potem boljše? Kaj vam pomeni poroka…če odštejemo pravni vidik (pri nas tako obstaja zunajzakonska skupnost)? Kaj so prednosti tega, da si poročen? In kaj tega, da nisi? Hm… Kaj pa vem
Napisano pod Nezačetniška razmišljanja od The M. -
petek, 8. januar 2010
Do zdaj so nas že obsedli z informacijami. Vedno in povsod imamo možnost izvedeti karkoli. Le kanček poznavana uporabe interneta je potrebno. Vsi smo pametni kot Wikipedia, zanimivi kot Paris Hilton, se borimo za pravico na svetu kot Green Peace in smo opazovani kot državni prestopniki. Vse to nam omogoča internet.
Navadili smo se pisati spletne dnevnike. Takoj zatem smo se zakopali v socialne mreže kot so MySpace, FaceBook, Hi5. Potem smo uspešno posvojili micro-bloganje preko Twitterja, Koornka, Flickerja,… V drugi polovici 2009 pa je postalo popularno še sporočanje natančne lokacije.
Večina nas ima mobilnike, ok…upam reči, da vsi. In veliko nas ima v mobilnik vgrajen GPS. Ampak to zdaj ni pomembno…že, da imate mobilnik je dovolj, ostalo so le pravila natančnosti zaznane lokacije ;D
Torej, glede na ves razvoj nas bo letos zasvojilo javno obveščanje kje se trenutno nahajamo. Kaj je lepšega za “velikega brata” kot družba, ki prostovoljno javlja kje, kaj in kdaj počne
Pregledala sem že nekaj variant kako sporočati lokacijo, a nobena ni bila interaktivna. Lahko sem oddajala lokacijo in opazovala druge in pika. Še vedno je bilo potrebno napisati sms ali klicati za kavo. Poleg tega moje prijateljice še niso tako daleč, da bi sprejele to varianto pijačkanja. Bodo čez nekaj let, ko bo vsem to normalna oblika komunikacije
No, če se želite poigrati in imate Googlov mail poizkusite Google Latitude. Meni je bil všeč na računalniku in mobilniku. Je imel pa svoje nesporazume z Blackberryjem in kazal nekej 1000km oddaljen kraj (kadar GPS ni bil dostopen in je uporabljal podatke oddajnikov operaterja). Na Nokii je delal večinoma s pomočjo GPSa, a je s časoma začel mučiti telefon kadar je aplikacija neprekinjeno delala v ozadju (zmrzovanje, samodejno ugašanje/prižiganje) in sem ga odstranila.
Druga oblika, ki pa nikoli ni delovala je bilo oddajanje trenutnega statusa na Twitter. In sicer preko app Twibble. Tu bi bila tista rešitev, ki si jo želim: da bi napisala: “Kdo gre zdajle teč?” in bi bila poleg moja lokacija in čas objave. Odgovori bi bili pa tudi takoj na Twitterju A kot sem začela – ni delalo
Seveda so aplikacija s podobnimi sistemi narejene tudi izključno za androide, iPhone, symbian. Hm…vsega pa nisem poskusila, dosti zadev ni izpolnilo niti osnovnih pričakovanj.
Me pa zanima ali bo iPhoto sam uvrstil slike posnete z lokacijo (GPS)….glede na to, da se Apple in nokia ne marata najbolj Testiram in napišem.
Na splošno geotagging olašja veliko zadev. Tudi v popolnoma življenskih situacijah, ko ne iščete zabave, športa ali celo partnerja. Recimo, da iščete delo ali nudite storitev….tudi tu se bodo rešitve hitreje pojavile na vašem domu – tiste, ki so najbližje Si ne predstavljate? Poglejte si MMatcher.
Na splošno: so prednosti in so možnosti zlorabe. Kot pri vsaki stvari. Za enkrat je še stvar posameznika za kaj se odloči. Oddajanje lokacije ali ne…če imate mobilnik večino časa ob sebi se tako ali tako hitro izve kje se nahajate…
Napisano pod Mobilniki, Nezačetniška razmišljanja od The M. -
