sreda, 10. marec 2010
Vse se vrača, vse se plača 
In danes je dan moških. Naj vam bo lepo, toplo in prijetno. Da ne bi bilo sitnih trgovk, polnih smeti, nepomite posode, psa za ven peljat, … Pa da vam danes ne bi bilo treba kidat ali kaj podobnega Bomo vse me namesto vas ;D
torek, 9. marec 2010
Danes sem delček dopoldneva preživela v mehanični delavnici. Spet. Nekako je postalo to moje opravilo, a se ne pritužujem – imam pač malo bolj razgiban dan
Pa še nasmejejo me! Pa ne mehanik, vsi ostali moški ki pridejo v delavnico. Sama sem stala nekje za avtom, ko je mehanik “šraufal”. Po moji logiki človeku ni prijetno delat, če mu gledaš pod prste + če ne bi delal kaj zelo narobe (to vključuje vžig, brizganje tekočin, ipd) itak ne bi vedela, kaj natančno počne. 
Drugače pa je z možmi, ki vstopijo v delavnico. Vstopijo, ker imajo problem. Vstopijo, ker je potrebno na njihovem avtu menjati olje, filter, luč. In vstopijo…odkorakajo naprej do TUJEGA avtomobila, stopijo tik za mehanika in gledajo pod haubo. Roke postavijo v bok ali jih prekrižajo čez prsni koš. Njihov pogled je kar se da inteligenten. Eni celo pritrdilno kimajo. Čez čas zadovoljno odidejo … brez besed.
Mene ta fenomen zabava. Ker dvomim, da kateri od teh tihih proučevalcev sploh ve kaj gleda. Morda zveni to nesramno, ampak…res ni česa videti! En velik plastičen pokrov (torej je bistvo skrito), nekaj posod za tekočine in počasi je to to. In ker so ti moški prišli do mehanika je skoraj očitno, da problema “pod haubo” ne znajo sami rešit.
A moški morate imeti neki gen, ki ne dopušča, da bi priznali, da ne znate popraviti (kateregakoli) avtomobila. Ta gen se drži tistega “ne vprašaj za pot, ampak poskušaj najti” (na srečo ima zdaj vsak svojo prijazno bejbo, ki navigira). Potem je še velik del privzgojen…
In ja..potem bo to to. Vse je v genih. In ker je “moj” mehanik izredno prijazen mi vsakič razloži kaj dela, zakaj in čemu kateri del avta služi. In potem celo razumem kako zadeva teče, če gledam pod pokrov. A to velja samo ta avto In ta avto je na pol računalnik…. 
Dragi moji: kdaj pa kdaj lahko priznate, da ne veste kaj se dogaja in pokličete avtomobilsko asistanco…razen, če lahko upravljate stvari z mislimi oz. pogledi
ponedeljek, 8. marec 2010
OSTANITE ŠE NAPREJ SUPER ŽENSKE…in če vam kdaj spodleti ena od 46 stvari, ki jih počnete hkrati…pomislite kako fino je biti ženska, da lahko sploh počnete 46 stvari hkrati
ADD: 8.marec je bil res kul! Že v nedeljo sem dobila lepo trobentico, potem še v službi pink gerbaro, pa dragi me je peljal na kosilo, ko sem šla tankat na OMW so mi podarili čokoladico in gratis pranje avtomobila, doma sem se spet zagnala v ostanke kilogramske Gorenjke, pa še ena rožica… No, super je bilo. Tile “stari domači” prazniki so res najboljši
nedelja, 22. november 2009
Vse jih imamo. Tudi oni jih imajo. Vprašanje je le kdo jih izda več O čem govorim? O vseh tistih zabavnih zgodbicah s katerimi smo do solza nasmejale najboljše prijateljice. O osvajalskih spodrsljajih. Tistem čudnem tipu iz lokala. Kako se je oni po nesreči zaklenil ven, ker je med odhajanjem govoril z nami po telefonu. Ali kako sta se spoznala – ko je prisegla, da res ni njen tip moškega. O tem, da mu je izgubila psa. Da tistih bolj “sočnih” dogodivščin ne omenjam. Seveda jih imamo vsi. Vsi tako ali drugače preživimo “študentska leta” (tudi tisti, ki sploh ne redo študirat). ;D
In potem se umirimo. Najdemo partnerja. Smo srečne. Vsaj večino časa Ženske pač stalno želimo kaj spremeniti. No, to lahko napišem lepše….tako bolj za moško publiko: “Ženske smo nagnjene k popolnosti in iz vsakega moškega želimo narediti vladarja sveta.” (O nesporazumin in prepirih zaradi različnih pogledov na našo “pomoč” zdaj ne bom pisala). Kje sem že ostala??? Aha! Imamo moškega in smo srečne.
Sprehajamo se po Mariboru (ali kateri kraj vam že pač pade na pamet) in se spomnimo na eno zelo smešno dogodivščino. Pri sebi se malo zahihitamo. Ampak (očitno) toliko na glas, da nas tudi partner sliši in zasliši čemu tak skrivnosten nasmešek. Moja reakcija vam je itak že jasna, toliko me že poznate. V pol smehu povem zgodbo kako me je oni osvajal in po nesreči pahnil z meter visoke ograje, da sem kraljevsko telebnila na hrbet. Jasno, da nisem imela tam kaj iskati, ampak včasih me zagrabi počet neumnosti. Zgodilo se mi ni nič. In ko sem zagledala nad sabo prestrašen obraz (takšen kot bi bila merva ali bi me pol manjkalo) me je zvilo od smeha. In to je eden tistih neumestnih trenutkov, ki se jih spomniš. So ti večno smešni. Težava pa nastane, če so smešni samo tebi In te po končani anekdoti partner samo nemo gleda. Huh. Neprijetno.
Saj bi vas vprašala koliko in kaj poveste ve. Pa mi je že v naprej jasno, da na to objavo ne bo komentarjev Tudi moj “dogodek” je izmišljen. Me pa vseeno zanima koliko upate zaupati….jaz nikoli ne vem kje je zdrava meja in včasih povem preveč. Pa saj to se pričakuje od ljudi, ki javno pišejo svoj dnevnik mar ne?!?
petek, 25. september 2009
Včasih me razjezi….sem se vmes že pomirila…pa me je popoldan spet prijelo. Ja, včasih se mi zdi, da nam je ženskam tale emancipacija nardila več dela (dobesedno) kot koristi Seveda se mi zdi normalno, da lahko volim, opravljam katerikoli poklic, živim sama, ….skratka: všeč mi je, da imam možnost do (skoraj) vsega.
Nazaj. Travnik. 2 ženski in 2 punčki. Punčki se razposajeno igrata nakakšno obliko kradenja ozemlji. Videti je, da tista malo večja “vlada” nad manjšo. Verjetno rada pomisli, da je vsemogočna in si želi “ko bo velika” postati kraljica, da bo lahko vsem govorila kaj smejo in kaj ne. Drage moje, to bi nam pa vsem odgovarjalo se opravičujem tistima dvema, ki sta vse otroštvo sanjali, da bosta ponižni “gospodinji” (ne, tole ni žaljivka, naj končam). Ženski pa…ena rine težko kosilnico po hribu levo in desno, druga grabi. Seveda ob tem pazita tudi na punčki. Ha?
Mora bit vsaka ženska “super ženska”?! In, če že – zakaj nam niso dane nadnaravne sposobnosti?
Priborile smo si možnost, da počnemo karkoli in sedaj počnemo VSE!
Zjutraj greste v službo (ene še sproti peljete otroka v vrtec/šolo), med malico letite po nakupih (nekaj za kosilo), po službi se vam mudi (vrtec), doma hitro pripravite nekaj za jest, pospravite kuhinjo in daste vmes prat perilo, pospravite posteljo, poberete igrače v dnevni sobi, pomagate pri domači nalogi in tako KONČNO sedite Povzetek: delavka + gospodinja!
Pa tiste, ki ste doma. Zjutraj se pričakuje kraljevski zajtrk (kraljevsko veliko posode), potem peljat otroke v šolo, hitro po nakupih za kosilo, domov pospravit in prat, zgodnji obisk skupinske vadbe (jah, vsaj lepa bodi, če si že ves dan doma), hitro za štedilnik in pripravit zdravo kosilo (seveda on ne je graha, mali noče korenja, hči je po novem vegetarjanka) z zdravo sladico, pospravit, pomagat pri domačih nalogah in ob tem skuhati marmelado. Sledi dnevnik in likanje perila in potem spravljanje spat otrokov. Vsi tisti, ki se vam zdi to preprosto dvignite roke. Hahaha – ne vidim vas
Ja, ni enostavno biti ženska. Zato smo včasih tečne. Ne zato, ker imamo PMS ali druge hormonske spremembe. Enostavno dobimo občutek, da smo za vse same in da nihče ne opazi našega stalnega dela. Mogoče ga pa res ne in smo samo obsedene z redom?!? Kaj pa vem.
Nekako smo ženske od emancipacije dalje postele veliko bolj tekmovalen spol. Moški tekmujejo pri delu in avtomobilih (ok, redke izjeme), ženske tekmujemo v vsem! Znanju, lepših laseh/nohtih, postavnosti, oblekah, pametnejših otrocih, bolje šolanih psih, najboljšem štrudlu, več dejavnosti, bolj smoternem nakupovanju, večjem avtu za šopinge, boljši plači,….se ne konča.
In sem res srečna, da imam prijateljice, ki to situacijo razumejo. Ker so same mame in skrbijo za gospodinstvo. Ker imajo naporno službo in še dva otroka. Ker zaradi delovnega časa še komaj kaj vidijo moža in otroka. Me razumejo, ker kot meni jim je bilo obljubljeno, da lahko imajo vse (samo ceno so zamolčali)!
sreda, 10. junij 2009
Normalno je, če si malce ljubosumen. Sploh na začetku zveze, ko še nisi prepričan kaj si druga stran misli o tebi. Je pa neprijetno, ko postane zadušljivo. Ko se nekdo prilepi. Se te stalno drži, kliče na 5 minut, preverja kje si, če nisi z njim… Verjamem, da ljubosumneži niso zlobni. Po moje tudi nimajo slabih namenov. Verjetno jih je le strah izgube.
Pa tudi to, da ljubosumni ljudje niso samozavestni ne more biti res. Poznam jih kar nekaj, ki so zelo samozavestni in delujejo povsem neobčutljivo. Vedo kaj hočejo in svoje mnenje vsiljujejo partnerju. Prej je krivo, da se ne cenijo dovolj in se zato bojijo izgube partnerja. S tem so lahko obsedeni in vsaka malenkost jih lahko vržejo s tira. In potem v glavi ustvarjajo različne konstrukte kaj se v resnici dogaja.
No, nisem takšna. Nisem ljubosumna zaradi občutka manjvrednosti. Sem se pa že ujela, da sem ljubosumna zaradi slabih izkušenj. Po naravi sem nezaupljiva…in zelo se vživim v slabe izkušnje prijateljic. In moje ljubosumje je bolj splošno nezaupanje. Tega pa je zelo težko odpraviti…se mi zdi.
sobota, 6. junij 2009
Drage moje vse vemo, da so moški še raje »nezmotljivi« kot me. Radi nam povedo: »A sem ti rekel, da bo tako? Lubica ti me samo poslušaj drugič.«
Nekaj zelo naredijo narobe. Po vsem našem joku in stoku se čez čas zavedo svoje napake. In če bi bili ženske bi bil naslednji logičen korak iskreno opravičilo, vidno obžalovanje in damage control
Moški pa…bodo namesto besed: »Oprosti mi draga,« naredili kup drugih stvari. Primer: popravili vam bodo nekaj kar vas je motilo že dolgo časa in ste redno tečnarile, a se ni zgodilo. Ali pa bodo pospravili posodo, pobrisali prah ali skuhali kosilo. Tisti večer bo pozabil na računalnik ali TV in se ukvarjal le z vami. Postal bo ljubeč in nežen. Podaril vam bo pozornost…uganite: rože! Povabil vas bo na pregrešno večerjo. In podobno…
Me rečemo le žal mi je, oni si naredijo goro dela. Hmmm…razmišljam kaj je bolj iskreno. Zagotovo pa vem kaj je meni bolj »koristno«. Pa saj jim v očeh vidimo, da jim je žal…pa naj se še malo potrudijo za nas :P Jaz, jaz sem nora na hrano in izlete ;D
petek, 3. april 2009
Takoj, ko pridem iz službe potrebujem nekaj časa samo zase. In ker pridem v 90% v prazno stanovanje mi tudi uspe. Načeloma ta čas porabim za športne aktivnosti in nikakor se me ne da prepričat, da bi jih prestavila za tri urice (ob 21h se mi pa res ne da it teč/hodit/nekaj). In potem je kakšna prijateljica malce užaljena češ: »Kako nimaš takoj časa, saj nisi z nikomer zmenjena?!«
Sem sama s sabo! In večina mojih prijateljic ima partnerje. Za katere sem prepričana, da potrebujejo čas zase, ko pridejo iz službe. A se mi zdi, da tega ženske ne razumemo (razumejo). Naši možgani delujejo po principu: »Zakaj bi potreboval čas zase, ko se 10ur nisva videla! V bistvu bi moral biti sedaj hvaležen, da ga lahko preživiš z mano.«
Pa v večini primerov le nismo tako pomembne. Ker me pod skupno preživljanje časa vštevamo predvsem: pospravit, odnest, popravit, nakupit, očistit, pomit, uredit,…vseee kar moške res ne zanima. In potem smo šokirane, da jih ne zanima. Ker so nam še na čistem začetku zatrjevali, da je z nami zabavno prav vse in bi tri dni skupaj lupili krompir, samo, da so lahko v naši družbi. Hmmmm… Not. Morda se tu skriva razlog zakaj ženske ne razumejo »rabim čas zase«.
Ker večinoma, ko ženske »rabimo čas zase« smo na nekaj jezne. Ali pa smo nezadovoljne. Ali pa hočemo v miru opravljat s prijateljicami. Ali pa res moramo naredit nekaj samo zase in potrebujemo tisto urico in pol športanja. No, moškim res ni lahko razbrat kaj ženske hočejo ;D
četrtek, 22. januar 2009
“Jao, kako so ženske tečne! Samo komplicirajo in težijo. Pa tak ti nič ne povejo in moraš vse kr vedet ka hočjo!” tarnajo moški.
Aham. Smo komplicirane. Smo zahtevne. Včasih kaj ne povemo dovolj jasno. In povsod vidimo probleme in tematiko za dolge pogovore ob čaju/kavi. Takšne smo.
In ko se skušamo spremenit vam spet ni prav. Če ne kompliciramo se vam zdi, da nam je vseeno. Če nič nočemo od vas, se vas želimo znebit. Če jasno povemo kaj bi rade veljamo za ukazovalne.
In tako smo ujete. In res ne vemo kaj je bolj prav.
Hm…ja sedaj bo večina tipov rekla, da imajo raje nekomplicirane punce. Pa bi se v praksi ob takšni ženski še počutili ljubljene?!
