Rada doživljam stvari. Pa čeprav niso vsa doživetja prijetna. In tako sem mogla poskusiti kako je pisati blog.  Brez natančne ideje o čem bom pisala. Vedela sem le, da želim poskusiti. In ker je bilo treba na poletne počitnice s prenosnikom se je zgodil moj blog.

In tako se je začelo

Najprej sem morala res razmišljati kaj bom pisala. Nisem si niti predstavljala komu bo blog namenjen. Prijateljicam pač. Tistim zelo blizu in tistim, ki so daleč. Da ne pozabijo name. Da bodo vedele, da sem še vedno enako zmešana. Da bodo vedele, da niso pozabljene in jih imam še vedno rada. Pa tudi, da se skupaj nasmejimo, skregamo in ugotovimo kaj je res. Vse to je potrebno za dobre odnose. ;)

me, me, me, me....Pa sem se nekako upogumila in začela pisati.  Še vedno je najtežje pisati o sami sebi. Neposredno. A tudi to je že uspelo s precejšnjo mero samokritike (7 things you hate about me!). Treba se je znati šalit na svoj račun in dobro se je poznati. In včasih je treba tudi sprejeti kritiko: tako, da kar z besedo na dan in se bom poboljšala. Ali pa si bom še bolj zvesta. Odvisno. :)

In sedaj ni še pol leta od moje prve objave, ko je bilo treba spremeniti blog. . Ga polepšati. Urediti. Obarvati v tej dolgočasni zimi. Seveda sem imela pri tem OGROMNO pomoči, sama ne bi zmogla. In tako se je stari videz bloga poslovil. Morda pa se še kdaj vrne ;) Pri meni se nikoli ne ve.

Zadnja slikca starega bloga

Ljubkememu mačku so sledile “rože”. In veliko rumene barve ;)

Nekaj časa je bil moj blog podoben zmešani rubikovi kocki, a se je kasnje prelevil v belo klasiko.