nedelja, 27. junij 2010
Evo. Pričela sem s svojo lažjo različico. Zdaj jo lahko ima vsaka ženska (ali moški, da je le bloger ;D). Stari blog bo ostal kjer je, dobil pa je hčerinsko vejico na tumblr-ju. In sicer – http://tumblr.macka.si/
Spet nova igrica, spet nov blogec. Urbana mačka …light!
Torej: ko se vam bo zdelo, da dolgo ni nobene objave samo dopišite tumblr v URL in že boste tam 
ponedeljek, 14. junij 2010
Novosti o mobilnikih predstavljene izredno preprosto. Da razume vsak! Odlično. Mi prihrani kar nekaj razlag glede kaj gre in ne gre na Nokiio in katera je primernejša. Ali se splača kupiti BlackBerry in zakaj mi je novi iPhone všeč. 
Pa še precej sveže novice so. Bravo ekipca Mobitel Tehnik!
petek, 18. december 2009
Vožnja nazaj ni zanimiva. Napoved na N900 je bila pravilna – pozno zvečer so se pojavile padavine. Pretok vozil na avtocesti se je temu primerno upočasnil. Vsem je zmanjkalo energije za klepetanja. Sliši se samo nežno klikanje po mobilnikih. Takrat se porodi ideja! Dobro bi bilo napisati objavo na blog. In tudi to z Nokia Maemo poteka brez napora. Vse kar je potrebno je izbrati aplikacijo MaStory in začet pisat. Ko je tekst napisan se še hitro dodajo najljubše slike.
Pogled na splet – aha, objava je videti odlično. Huh. Že pred domom. Čas z N900 mine hitreje
(se nadaljuje)
ponedeljek, 30. november 2009
Redki so tisti, ki na svojem blogu nimajo zavihka/strani/zapisa “o avtorju”. Nisem izjema. Stvari do katerih imam neko mnenje in to mnenje ni zakonsko sporno je izraženo kot pač je. Pa naj bom vesela, jezna, vzhičena ali kritična. Ko nekaj povem je to to. Trmasta. Težko me je premaknit. Ampak to me dela vztrajno in močno. Zame nič slabega torej
Nisem človek, ki se lahko skrije v množici. Pri nas ne, niti v Ljubljani. In toliko sem že stara, da sem opustila razne “kamuflaže”, ne trudim se več biti enaka kot ostali. Pač nisem nikoli bila in ne bom. Buhuhu. 
Je naporno, a je moje življenje.
In blog sem začela pisati “iz firbca”. Pa tudi, ker smo se s prijateljicami zelo razselile, zaposlile, kratko: vidimo se veliko manj. Zdaj tapkam že več kot leto in se še nisem naveličala 
No, ja…to sem jaz.
Obstajajo pa blogerji opazovalci in kritiki. Tisti, ki si v resnici ne bi upali povedati naglas. Skriti za psevdonimi, tremi IP naslovi, brez slik, govorijo o sebi v tretji osebi. Pišejo zgodbe, opisujejo dogodke ali kritizirajo okolico. Povedo vse in brez dlake na jeziku. Upajo napisati tudi najbolj neokusne sestavke. Samo en košček manjka. Oni sami. Pred celim svetom so pogumni in glasni le če se skrivajo. Če nihče ne ve kdo so.
Kar pomislite na blazno uspešno TV serijo Gossip Girl. V bistvu je glavna/naslovna junakinja zgodbe skrita. Ne izda kdo je, a vsi imajo njeno številko ali mail
Ne vam natančno vseh razlogov teh skrivalnic. Razumem, da ne želijo, da zapise berejo npr. starši. Čeprav starši so tisti, ki prenesejo vse Razumem, da hočejo ohraniti ene stvari samo zase. Ampak zakaj bi potem sploh pisali o teh stvareh. Tudi jaz ne pišem sestavkov o najljubšem položaju v kuhinji ali kako sem si stisnila mozolj (oboje imaginarno ;D).Mi je jasno zakaj se ne izdajo tisti, ki javno objavljajo prekrške ali celo kazniva dejanja (pustimo zdaj ozadje teh blogov).
Ne vem. Vsi, ki jih poznam si želijo biti drugačni. Samozavestni. Cenjeni. Občudovani. Hvaljeni. Nekaj res posebnega. To si želijo. Zato tona šminke, gora cunj, kup plehovja, elektronika na 1001 način, … Radi bi izstopali. Ampak samo na način, da bi jih imeli VSI radi. Pa dragi ljudje – tega ni!!! Vedno nekomu nisi všeč, vedno te nekdo ne mara, vedno ima nekdo popolnoma drugačno mnenje.
Nehajte se že skrivat. Če doma skrito kritiziraš neko politično stranko, potem pa se ne udeležiš volitev…stvar nima smisla. Bodi tiho in požri neumnosti. Tudi mene načeloma politika ne zanima – me pa zanima kaj se dogaja in zakaj. Vsaj približno.
Ah, joj…še ena objava, ki bo brez komentarjev. Ja, če se skrijete in vas nihče ne opazi vas imajo zato vsi zelo radi in ste nekaj posebnega. Svetla izjema, zvezda in vzgled. Em…samo malo. Se mi zdi, da vse vzornike poznamo. Ok. Torej ste…ah pa saj to veste samo vi sami!
ponedeljek, 5. oktober 2009
Kadar sem v avtu imam čas razmišljat (pisanje smsov, klicanje mi pač ne gre, ker vedno mislim na to kako mi bo pred avto skočila srna/maček/otrok) in danes sem se zagledala v lepo rumeno polno luno. Bil je nenavaden ponedeljek. Veliko preveč zgovorna sem za ponedeljek Kar pa ni nujno slabo….pa pustimo
Razmišljala sem zakaj pišem blog. Razmišljala sem zakaj vsi blogerji pišemo. Zakaj Had napiše popolnoma vse kar ga razjezi, zakaj Eva objavi vsako slikco od sina (ki ima celo svoj blog), zakaj M objavlja svoje čudovite trenutke ujete v objektiv, zakaj Špela deli z nami izvirne ideje za okrasitev doma, pa Mateja neznane kotičke in krivice, ki se dogajajo….lahko bi še in še naštevala. Do jutra. A sumim, da vsaj približno vem (če ne upoštevam kar ima vsak napisano na svojem blogu).
In zaradi vsega tega smo lahko močnejši ljudje. Lažje gremo skozi življenske “krizice”, ker znamo biti samosvoji. Ne odzivamo se s paniko. Za nas je vse majhna zgodbica, ki jo bo prekrila že naslednja objava.In vse kritike nam pomagajo lažje preživeti tiste res neprijetne resne stvari.
Ko sem bila mlajša sem pisala dnevnik v zvezek…danes ga na strežnik. Pa ni bistvene razlike. Še vedno mi pomaga ohranjati spomine in mi prikrade smehljaj na usta, ko berem kaj za nazaj…In včasih…včasih se sploh ne spoznam več. Pa vendar sem prepričana, da se še vedno ista Manuela Ampak še vedno v večini stvari lahko najdem nekaj dobrega
nedelja, 4. oktober 2009
Nedelja ni ravno dan za nove začetke….načeloma. Vendar včasih pa paše. In tako sem se odločila, da Simona prepričam (torej mu nekajkrat povem, da bi rada imela to gor), da mi nastavi Twitter na blog. In ker je bilo to urejeno v nekaj trenutkih sem mogla rit dalje In prišla do popolnoma prenovljenega bloga. Meni je všeč…paše v jesen in upam, da bo všeč tudi vam
P.S.:Pa tudi na Twitter vam ni treba več skakljat gledat kakšne neumnosti mi gredo po glavi