Oooooooo…ja. Moj četrti telefon je bil spet Nokia. Bolj po naključju (če se sme tako reči). Da kratko opišem. Drago 5210 sem tolikokrat poslana na servis (SW enostavno ni prenesel vseh obremenitev), da so obupali nad njo (ali pa so preverjali mojo slabo karmo) in mi poslali zamenjavo. Nadomestek.
Za tiste čase že smartphone 
Šalo na stran: poslali so mi telefon, ki sem ga želela imet še pred nakupom 5210, a je bil občutno predrag (118.000 SIT – na okroglo). Najprej je bil šok, ker se nisem poslovila od prejšnjega, ker ta ni imel termometra – to pa res potrebuješ in seveda ni bil moder! Je bil pa modrec proti 5210. No, zaslon pa ni bil več oranžen 
Ta telefon sem še zeloooo dolgo obdržala (nekaj časa ga je imela v najemu celo mum) in se težko ločila od njega, ko sem napadla Nokiino N-serijo. Ampak to še ni vse. Vmes je še zgodba o tem kako je telefon postal tudi nekaj kot fotoaparat 
Kakšnim zagovornikom tega, da je telefon le za telefoniranje in kdaj pa kdaj kakšno sporočilo ga priporočam, sama pa nisem toliko nostalgična.
Da pa ni popolnoma vse belo sem slikala še nekaj stvari, ki skušajo kljubovati snegu (kot jaz). Uspeva jim predvsem zaradi listja.
Konec jeseni. Predčasno bo zdaj zima. Pa saj ni presenetila smo mene (in avto), tudi vse na “cestarje” je. To bo še zabavno. Hmmmmm…komaj čakam poletje!!! ;D
In sva se strinjali – temu trendu pa ne bova sledili. Pač vsaka s svojim razlogom. Njo spominjajo na sitno delo okrog hiše, mene pa bolj skrbi to, da preveč tesnijo ;D
Za nakup te Nokie sem se pa že malo težje odločila. Na Mobitelu so jo prodajali v paketu z dlančnikom (ki sem ga kasneje zamenjala za vožnje na faks – joj, mi en prijatelj še dolguje kilometrov) za takrat precej visoko ceno 50.000 SIT. Ampak gsm je meril temperaturo, imel radio in bil zaščiten proti praskam. In bil je tudi cenejši kot Nokii 8210 in 6510. Kolikor je bil robusten videz in vzdržljivo ohišje toliko slabša je naložen SW. Redno sem ga pošiljala na servis, da smo se na Telerayu lahko že tikali. 
