Zia je zagotovo najbolj prijetna vasica na Kosu! Tipično prijazni grki, ki tipično obvladajo angleščino in imajo vse v tipično modrih odtenkih 
Ima prijetno promenado, ki je hkrati tudi tržnica s spominki, oblačili, časopisjem, sadjem in seveda modnimi ponaredki. 
Tukaj je bila posneta tudi najljubša fotka…. STOL SRED HRIBA! Različič te fotke je kar nekaj.
Grki res vedo kaj je dobro. In to z veseljem ponudijo tudi tujcem. Tipična grška kuhinja je sanjska! Ne povem vam, da sem dobila razkošna kilogramčka nekje okrog trebuha, ki pa sta že odpotovala stran… ampak, če bi imeli pri nas tako okusno in raznovrstno hrano bi posatla v nekaj letih big mama
Že hotelska restatavracija se je blazno potrudila, da nas je razvajala. Večina večerov je imelo svojo temo. Ko je bila na vrsti Italija, so bili italjanski pogrinjki, lazanje, testenine, tiramisu,…. Amerika – hamburgerji, pita, čokoladna torta in seveda konkretni kosi mesa 
Vmes je bilo pa še tudi nekaj testov hitre hrane. in ja, tudi Macka je bilo treba poskusit – vse je res! Krompirček ima enak okus kot pri nas
Hotel je bil zelo všečen…najboljši del so bile seveda neomejene možnosti plavanja, saj ima ogromno bazenov pa še morje 
Bil je prelep dan na Kosu. Izlet po mestu. Pot nazaj proti hotelu na večerjo.
In malo pred hotelom rečem: “Želva, želva je bila!”
“Pa kaka želva, ti si nora. Kr neki vidiš!”, dobim odgovor.
Takoj reagiram: “Ja, je bila. Obrni no.”
Obrne. Pelje nazaj. Parkira. Greva iz avta in gledava ob cesti. Seveda ne najdeva ničesar. in ker je splošno znano, da želve niso ravno hitre kot zajci me ima zdaj še za alkoholizirano. Aja, pri kosilu sem res nekaj spila, a to je mnoooogo ur nazaj. Ko to ugotoviva ostane le še, da sem zmešana.
In od tistega dne dalje….vsakič, ko sva šla mimo: “A greva iskat tvojo želvo?” Grrr. Pa res sem jo videla Verjetno vam ni treba povedat, da je šel na net pogledat, če so tam okrog res kopenske želve. Mislim no! Seveda so, če sem jo videla
Takole. Prilagam vam skupek slik za boljšo predstavo o glavnem mestu. Vse je lepo urejeno ni pa popolno. So “ljubitelji” pešcev in ustavijo že ob namigu, da bo nekdo prečkal cesto, nikakor pa se ne držijo nekih “resnih” prometnih predpisov. prehitevanja po sredi ceste so običajna. Kot je običajno, da se vozilo pred teboj in tisto, ki vozi nasproti umakneta, da lahko pelješ po sredini. Trobijo ne, ni dolgih luči, ni ničesar, kar nas spravlja ob živce. Vozijo bolj po občutku in tudi avtomobili so zanje le potrošni material – dokler pelje pelje. Pa kakšna menjava platišč…niti voskanja jim ne privoščijo. Vozijo ga do odpada
Okolje je zelo urejeno. Pospravljeno. Pripravljeno za nas turiste, da občudujemo. Poleg tega so izjemno prijazni ter ustrežljivi. Angleščina jim je pa kot drugi jezik
Slike sem dodala zato, da bi videli, da imajo tudi naša morska mesta potencial. Lahko bi se primerjal s Koprom. Ni vedno pogoj peščena plaža. Saj Portorožu gre zelo dobro kar se tiče obvodnih lokalčkov, a nima uličic za sprehajanje. No, ja. Morda pa podobnost ni tako velika
29.7. Večer je bil. Idiličen večer v Kosu. Center mesta živi. Po promenadnem obhodu se zdi za pijačo najbolj primeren lokal z živo glasbo. Tako že pol ure srkam (preveč) sladek (grki so pač ekstremisti pri tem) in močan koktajla in uživam. Glasbenik v bistvu igra pred lokalom…vse rokerske uspešnice, ki se jih gostje uspejo spomnit. In tip je blazno dober!
Ko se odločim, da je dovolj rocka in z očmi iščem natakarja – jaz sem tista, ki je zadložena za gotovinska plačila – se zdi moja torbica nekam prazna. Nikjer ni denarnice! Da, zadnji dve uri pazim na torbico in ogledujem mimoidoče kot lačen volk pazi sredi zime ulovljenega zajčka pred drugimi plenilci. Vedno bolj živčno brskam po vrečasti torbici, a vsebina se ne spremeni. Se pomaknem pod luč. Krep. Denarnice res ni notri. Aja…ne, niso mi je ukradli. Pustila sem jo v sobi (me na mojo srečo tokrat pomiri moj prej malo luknjast spomin). Hitra menjava planov in temu primerno menjava torbic lahko ima takšno posledico Seveda nisem bila sama. Na srečo. Sicer bi šla pomivat posodo. Telefona že ne bi založila
In tako je šel on na “sprehod” po ulicah do najbolj dostojnega bankomata, se po 10 minutah vrnil in plačal račun. Hja. Rešena nočnega pomivanja posode NAUK: včasih vitezi ne potrebujemo belega konja in meča, da te lahko rešijo iz neprijetne situacije
Možnosti za plavanje (ali sončenje) ob morju so bile neomejene. Za tiste bolj razvajene (se štejem zraven) so bili ležalniki z dežniki (najboljša varanta se mi je zdel ležalnik pod borovcem v Mastichariju) in mivka do koder seže oko; za ljubitelje divjine pa ogromno zalivčkov kjer si bil lahko popolnoma sam. jaz imam pač rada enostavne vstope v vodo: ali hoja ali skok s pomola. Samo, da ne gazim čez ostro skalovje, ježke in ostale prebivalce morja in podobno. Skratka – za vse okuse.
In vsega je toliko, da res ni potrebno ob 7h letet do vode in si vse rezervirat z brisačami, revijami,…vsega imajo na pretek. In to celo po avgustovski invaziji iteljanskih gostov. Poleg tega za ležalnike ni potrebno plačati ali pa je znesek minimalen (2,5€ za ležalnik z dežnikom za ves dan).
Žal posnetkov tistih najlepših obvodnih “razgledov” nimam, saj je bil fotkič v sobi…je bilo treba malo pazit na stvari – nikoli se ne ve
Po slabo prespani noči, jutranjem skoku v vodo (ok, ni bil skok, je šlo mal bolj počasi) se je bilo potrebno podat v lov za prevoznim sredstvom. Sicer je hotel …nekaj…nekaj Royal zelo lep in nudi vse, a treba se je široko razgledat. Sicer je neko podjetje nudilo rent-a-car v hotelu a s plačilom z gotovino. E-e. No go miss. Ne vem zakaj jim je taka panika, če želi kdo plačat s kartico – vsesplošni otoški sindrom. No, vsaj pri restavracijah, barih, celo en wellness (ja, to JE bil šok!). In ker bi bila res bedarija dat gotovino za avto se je zgodil sprehod do centra…. pa saj ni bilo daleč.
Da, hotel je bil oaza v tej pokrajini; takšna umetno gojena Je bilo pa zanimivo videt tele krave podnevi in ponoči. Večje so od “naših” in ne dajejo občutka, da jih sonce kaj mote. Vse kar jih loči od tega, da bi prosto tavale okrog je ena vrv.:P
Sem se odločila, da o dopustu nimam toliko za povedati…razen par zgodbic, ker sem velikoooooooooooooooooo počivala. Je pa nastalo nekaj foto-dokazov o počitnikovanju
Day 1 – iz malo manj gladkega pristanka naravnost do hotela in pod tuš. Zdaj je bilo treba si ogledat bližnjo okolico, se naplavat in najest.
