sreda, 29. april 2009
ta teden so samo trije delovni dnevi…bajno 
sobota, 21. marec 2009
In za konec ogleda je bilo treba videti sončni zahod (vzhod je bil enostavno prezgodaj) 
Na ploščadi ob morji in pristanišču (za turistične ladje) je mogoče videti najlepši sončni zahod. In res se nas je nabrala neznosna množica. A takšna vesela, nasmejana in prijazna. Dolgčas med čakanjem potopa sonca pa so nam krajšali “ulični umetniki”. Eden je bil sploh zabaven! Bi lahko kar nehal skakat po 4-meterski lestvi in se posvetil stand-up komediji. Res dober šov!
Temu pa je sledil še neskončen sprehod po zelo živahnem mestecu.
petek, 20. marec 2009
Key West je najbolj znan po tem, da se na njem nahaja najbolj južna točka ZDA. In okrog te je cel cirkus. Ljudje v koloni stojijo, da bi se slikali poleg velike železne označbe. Že prvi dan je lastnik hotela (zeloooo prijazen) na mapo narisal vse znamenitosti otoka, ki si jih je treba ogledati in priporočal najem kolesa. Za 2km v dolžino in 1,5km v širino otoka bo pa že šlo peš
Tukaj so večinoma vsi zelo ponosni, da so Američani (ostalih turistov je bolj malo). Mestece je pa zelo idilično. Čisto vse imajo: od svetilnika, do vojaškega letališča, restavracij, pristanišča, akvarija, pralnice…edino javnega prevoza ni. Kar je povsem logično!
Zvečer se vse uličice razživijo in mrgoli sprehajalcev. Trgovinice so odprte in turistično drage. Seveda je največ takšnih s spominki. Meni je bil najbolj pri srcu spominek, ki sem ga pojedla: slavna Key Lime Pie…mmmmm….priporočam
četrtek, 19. marec 2009
Naslednji dan sem bila bolj pogumna. In si privoščila palačinke. In si jih ne bi, če bi vedela, da bodo takšne kot velik kup “šmorna” pomešanega z lešniki, orehi in koščki čokolade. Poleg tega tudi velikost ni bila zanemarljiva. Res obrok za dva ali tri. V svoj zagovor naj povem, da so bile iz polnozrnate moke in pregrešno dobre
Potem je bil sprehod do hotela in pakiranje. Vse lepo se enkrat konča in tako se je tudi obisk Miami beach… neeeeeeeeeeeeeee…. Niti slučajno! Bilo je treba po avtomobilček in raziskat še kak drug del Floride in izkusit njihov stil vožnje (Osamljen Planet je namreč opozarjal, da so vozniki v Miamiu malce…hm…nori).
Avto je bil pristno ameriški: velik, zabaven, brez pravih pospeškov in avtomatik. Ampak na dopustu je prav to fino.
Po zabavni poti…polni modrih razgledov je sledil najlepši razgled. Iz hotelske sobe direkt na bazen…mmm..tudi vam bi bil všeč po 400km sedenja po milim nebom na poleten dan
sreda, 18. marec 2009
Ko je bilo raziskanih večino kotičkov Miami Beach (na srečo je bil moj sopotnik enako radoveden kot jaz) je sledil…Miami Down Town. 
No, tokrat sem delala bolj mentalne zapise kot fotografske
No, seveda sem se najprej izognila obilnemu ameriškemu zajtrku….in bila (ne)prijetno presenečena s kosmiči. Mislim njihovo količino. Bilo je malo pa dobro.
Še pred temeljitim ogledom karte avtobusnih linji se je izkazala prijaznost “lokalcev”. Verjetno bi se dalo potovati po ZDA brez navigacije in brez besed. Takoj, ko se jim zdi, da so zaznali turiste je obvezno: vprašati, če lahko pomagajo, se pozanimati od kod so in kam so namenjeni (eden je celo vedel za Slovenijo in Ljubljano -šok; mi jih imamo za neumne…pa mi na pamet povejte kje je Oregon in glavno mesto ); izdati nekaj o sebi. Res so klepetavi. Prav zanimiva sprememba v primerjavi s slovenčki In čisto nasprotje naduto-važnih “lublanskih srajc”.
Vožnja z busom je za reveže (je bilo rečeno) in res so bili na njem zelo čudaški primerki. Šoferji so toliko prijazni kot ti na LPP, torej sploh ne. Na postaji se ustavijo le, če jim čakajoči pomaha. Izsilijo avto, če le gre,… Vsi na busu mrko gledajo.
Metromover (nadzemna železnica) po centru mesta je brezplačna in računalniško vodena. Vse je avtomatizirano. Toliko kot je smešen ta vlak-bus so smešni primerki potnikov! Ljudje, ki si prepevajo ob poslušanju glasbe na zvočniku. Ljudje, ki plešejo. Ljudje, ki se bolj burno prepirajo kot pri Jerry Springerju (sedaj verjamem, da ni zrežiran ;D). Vse rase. Vse velikosti in oblike. Ni da ni! Vsekakor nepozabno doživetje. A kje so slikce?! Kar pojdite gor in jih pofotkajte…if you dare Moram pa pohvalit progo! Metromover je zelo frekventen in vidiš res vse znamenitosti centra.
Ko smo pri javnih prevozih tudi vlak mu je zelo podoben, a manj frekventen, brez razgleda in hitrejši.
Muzej znanosti je bil čisto razočaranje. Res. Naši 6letniki bi bili razočarani nad kvaliteto in “zanimivostmi”. Edino zanimivo: cena. Občutno previsoka!
Med vsemi razstavami je bila le ena, ki je navdušila. Pa še to ni bil izzum ali prvič videno.
Kosilo v samem centru je bilo zelo psrečeno. Seveda brez Osamljenega planeta ne bi bilo tako preprosto. V centru prevladujejo predvsem oooooooooooogromne poslovne zgradbe in še večji hoteli. Vse je sterilno čisto in urejeno. Vsem se mudi. Vsi so na poti nekam. Ni počasnih turistov, ki bi se zaletavali v palme, ker bi preveč gledali gor. Čisto drugačno vzdušje kot ob plaži. Ampak je za pogledat
Tu so malce manjši avtomobili, več koles in končno prevozno sredstvo zame. Seveda sem fotkala ravno, ko je prišel lastnik zraven. Ups!
Ko pomislim na vsa transportna sredstva: najbolj zabavni so taksisti! Tudi najdražji, a ti lahko dajo zelo koristne napotke in informacije Vsi pa vozijo na rumeno pobarvane stare policiske avtomobile. To bi bilo zame: nenormalno trpežen avto
In po napornem dnevu…polnem novih vtisov je treba napolnit baterije. Skoraj na enak način kot doma
torek, 17. marec 2009
Po krepkem spancu, odličnem zajtrku (včasih že v prvo zadaneš najboljši lokal na plaži) je bil čas za pregled teritorija. In na srečo je bil hotel le 3min stran od neskončne Miami Beach. Obala za tek in sprehode.
Po kilometru hoje po pesku….in prijetnega sožitja mojih nog in oceana sem našla najljubšo čuvalnico.
Nekdo je po poti izgubil čevel…upam, da ni bil najljubši par… Verjetno na Bahamih, ker je videti, da je pripotoval od daaaleč.
Očiten dokaz, da se skregajo tudi galebčki. Morali bi slišat še vik in krik za tem
In vsi ti so ju poslušali med prepirom. Božčki…že tako je bilo slišat, da imajo svoje težave. Ampak največjo težavo imaš, če se po mestu sprehajaš neurejen. To pa ne gre. Vse je lepo, vsako jutro so umiti pločniki, nikjer ni videt smeti, na plaži ni niti koščka steklovine, vsi so lepi…vsaj na zunaj.
Ni pa bilo vse lepo. Niso vsi obsedeni z videzom (pa sedaj ne mislim na tiste reeees preobilne državljane). nekateri bol cenijo izvirnost. Jaz tudi!
torek, 17. marec 2009
Po kratkem letu do Zuricha je sledil zajtrk na letališču. Samo letališče je videti kot manjši šoping center. Najbolj ugodni so parfumi in alkohol. Šment, ko ne smeš prevažat tekočin v ročni prtljagi, ki presegajo 100ml. Tako, da sem samo gledala
Povsod so bile lične trgovinice z domačimi izdelki (beri: veliko čokolade), ki se jim je bilo najtežje upreti.
In končno zajtrk, ki se ne more primerjati s tistim na Adrii. Ampak, če bi vedela kaj bom jedla v prihodnjih dneh…
In po čakanju, čakanju, čakanju (enkrat se naveličaš trgovinic) smo se vkrcali v Swis letalo. Nice. To pa je bilo razvajanje…dobro in zdravo kosilo, sladica, malica, stalno dotakanje pijače, blazina odeja…balzam nad oblaki.
ponedeljek, 16. marec 2009
Tako zgodaj v nedeljo že dolgo nisem vstala. A tokrat je bilo prijetno, ker sem vedela kaj me čaka. POČITNICE! In to ob morju Na peščeni plaži… Aaaaah. A do tja je bila še dolga zračna pot
Tole čakanje je bilo eno najkrajših…in najbolj mirnih, sem ugotovila čez nekaj držav
Predno smo lahko vzeletli je bil še cel protokol zavojev, obratov in … khm… nege
In končno nad oblaki. Ven iz turobne Ljubljane. Na sončku. Sedaj grem pa še sama nad oblačke – tiste v sanjah. Se nadaljuje….