sreda, 10. marec 2010
Vse se vrača, vse se plača 
In danes je dan moških. Naj vam bo lepo, toplo in prijetno. Da ne bi bilo sitnih trgovk, polnih smeti, nepomite posode, psa za ven peljat, … Pa da vam danes ne bi bilo treba kidat ali kaj podobnega Bomo vse me namesto vas ;D
torek, 9. marec 2010
Danes sem delček dopoldneva preživela v mehanični delavnici. Spet. Nekako je postalo to moje opravilo, a se ne pritužujem – imam pač malo bolj razgiban dan
Pa še nasmejejo me! Pa ne mehanik, vsi ostali moški ki pridejo v delavnico. Sama sem stala nekje za avtom, ko je mehanik “šraufal”. Po moji logiki človeku ni prijetno delat, če mu gledaš pod prste + če ne bi delal kaj zelo narobe (to vključuje vžig, brizganje tekočin, ipd) itak ne bi vedela, kaj natančno počne. 
Drugače pa je z možmi, ki vstopijo v delavnico. Vstopijo, ker imajo problem. Vstopijo, ker je potrebno na njihovem avtu menjati olje, filter, luč. In vstopijo…odkorakajo naprej do TUJEGA avtomobila, stopijo tik za mehanika in gledajo pod haubo. Roke postavijo v bok ali jih prekrižajo čez prsni koš. Njihov pogled je kar se da inteligenten. Eni celo pritrdilno kimajo. Čez čas zadovoljno odidejo … brez besed.
Mene ta fenomen zabava. Ker dvomim, da kateri od teh tihih proučevalcev sploh ve kaj gleda. Morda zveni to nesramno, ampak…res ni česa videti! En velik plastičen pokrov (torej je bistvo skrito), nekaj posod za tekočine in počasi je to to. In ker so ti moški prišli do mehanika je skoraj očitno, da problema “pod haubo” ne znajo sami rešit.
A moški morate imeti neki gen, ki ne dopušča, da bi priznali, da ne znate popraviti (kateregakoli) avtomobila. Ta gen se drži tistega “ne vprašaj za pot, ampak poskušaj najti” (na srečo ima zdaj vsak svojo prijazno bejbo, ki navigira). Potem je še velik del privzgojen…
In ja..potem bo to to. Vse je v genih. In ker je “moj” mehanik izredno prijazen mi vsakič razloži kaj dela, zakaj in čemu kateri del avta služi. In potem celo razumem kako zadeva teče, če gledam pod pokrov. A to velja samo ta avto In ta avto je na pol računalnik…. 
Dragi moji: kdaj pa kdaj lahko priznate, da ne veste kaj se dogaja in pokličete avtomobilsko asistanco…razen, če lahko upravljate stvari z mislimi oz. pogledi
nedelja, 7. marec 2010
…v prihajočem tednuje 5 stvari, ki bodo zakon!
torek, 23. februar 2010
Pri nas je ponovno aktualna tema kaj homoseksualno usmerjene osebe smejo in kaj ne. Ne bom dodala še svojega piskrčka…ali pa samo malo. Mene geji in lezbijke ne motijo, daleč od tega. V bistu mi je vseeno za spolno usmerjenost ljudi (dokler se ustavi pri odraslih ženskah oz. moških). Sem pa mnenja, da je razlika med normalnim in naravnim. In dam prav naravi, ker samo ona lahko regulira naš obstoj (čeprav se trudimo to spremeniti).
Castro je znamenita soseska v centru San Francisca kjer je lepo biti gej Tukaj je to že skoraj ne-napisano pravilo. In tudi turistom nam je bilo lepo stopiti v to ulico. Vsi so sproščeni in se zabavajo. Hja…našli so si konec kjer imajo mir Seveda smo zavili v bližnji Starbucks in v celem lokalu sva bili dve ženski Kaj si ja nor!? Gora moških in popoln mir pred njimi – sanjsko Pa še prijazni so. Bi si mislila, da bi se jih dalo vprašati kje se dobi najbolj ugodne torbice.
Potem pa vidiš nekaj parčkov in hitro ugotoviš, da geji niso kot v filmih: hihitajoči, suhceni in pisani modni obsedenci. So čist normalni tipi, ki imajo pač radi tipe. Jaz jim ne zamerim, tudi jaz jih imam raje.
No, sprehod po ulici že naredite, če boste v tistih koncih…videli boste trgovine v stilu: Psi so novi otroci, Vroč piškotek, Ročno delo, …Malo smeha mora bit
ponedeljek, 11. januar 2010
In to si vsak predstavlja po svoje. Se zdi. Včeraj smo se naključno zapletli v pogovor kako in kje bi se kdo želel poročiti in mnenja so bila zelo različna. Zanimivo je bilo to, da mnenje ni bilo toliko odvisno od spola.
In potem sem razmišljala o porokah, ki so se že zgodile. Prijateljicam, sošolkam, znankam. Do sedaj sem bila le na dveh…povabljena sem bila pa na tri. Hja, poroka ni več nuja za skupno življenje. Biti koruznik je enako kot imeti izpit za avto. Nič posebnega torej
Nazaj do porok. Ena prijateljica se je poročila na veliko. Z belo obleko, s pripravami pred poroko…pač z vsem kar spada zraven in je zabavno. Brez cerkvenega obreda. Na trudi poroki, ki sem se je udeležila je bilo kanček manj ljudi, a zato še več stikov in zabave. Po starem običaju je ženin pršel iskat nevesto in prej so ga na vratih sprejele vse druge “babnice”. Ko jo je dobil se je moral boriti, da jo je smel odpeljati pred olatar. Potem pa jo je zelo zvesto pazil – saj veste, kraje se dogajajo.
No, oba dogodka sta bila prijetna. A se mi zdi, da precej stresna in naporna za nevesti…ženini pač niso toliko obremenjeni. Moški verjetno ne sanjajo o svoji poroki že od 6 leta starosti
In potem so bile poroke z nekaj ljudmi. Ko sta se poročila zgolj s pričami. In niti starši ali bratje oz. sestre niso bili povabjeni. In za te ljudi velikokrat pozabim, da so poročeni. Žal. Grdo, a tako pač je. Ker nisem vidla gore poročnih slik, nisem slišala prigod o lovlenju šopka (tudi to me je doletelo…še zdaj nekje čaka poln prahu), ker ni bilo najbolj pijanega, ker… ker je bila poroka kultiviran dogodek brez izgredov.
In kaj je potem boljše? Kaj vam pomeni poroka…če odštejemo pravni vidik (pri nas tako obstaja zunajzakonska skupnost)? Kaj so prednosti tega, da si poročen? In kaj tega, da nisi? Hm… Kaj pa vem
ponedeljek, 14. december 2009
Ker me je kakšen mesec (če ne dva) vsak dan na poti v službo poželjivo gledala punca s plakata za erotični sejem je bilo treba pogledat kaj se dogaja. No, pa ker mene ni nič stalo Firbec je pač gonilna sila
Pa sva šla v soboto firbcat, ko je bila napovedana podelitev nagrad najbolj uspešni igralki (…hm…saj ne vem, če je bila več kot ena nominiranka) in kasneje koncert.
Vsa stvar je izgledala tako: kup varnostnikov pred Halo L Celjskega sejma, ob vstopu na levi promocija trgovin in desno oder…zadaj pa nekaj razstav, manjši oder in seveda doooolgi šank s hrano in pijačo. Mislim, da so sejmi ostalih obrti večji Bučna glasba na dveh koncih in seks na velikih ekranih. Vmes pa vse polno radovednežev (spadam v to skupino). Po kratkem ogledu sejma (ne vem, če obstaja daljša različica) in par slikah se nas je nabrala manjša skupinica in smo se zaklepetali….tako nekje v kotu, da nismo nikogar motili.
Moje mnenje? Sejem ni bil takšen kot sem si ga predstavljala…ker sem pričakovala, da bom videla kaj ob čemer mi bo neprijetno ali kaj takega. Pa ni bilo nič takega. Sejem kot sejem, le roba je bila druga
Seveda sem se nasmihala ob tipčku, ki je zaljubljeno gledal “plesalca”. Pa vsem tipom, ki so s fotoaparati tekali za pol golimi babnicami (ene so bile menda znane igralke, druge le hostese, a jaz jih ne poznam) vse do ozadja odra ter potem slinasto gledali, če bo veter premaknil zavesno in bodo lahko kaj videli (go home – imate doma njihov DVD kjer je VSE videt) Tudi zvezda LaToya z oskarjem…no, Zlatim Stojanom… je bila res zvezda (po obnašanju). Pa imamo “našo Pamelo” – me zanima, če se bo enako dobro znašla
Vsi, ki ste zamudili znane porno zvezde…jaz jih res nisem slikala, vem pa kdo jih je Kar obiščite spodnje povezave vaše najljubše
sreda, 9. december 2009
Predstavljenih je bilo 10 oblik odvisnosti, ki si jih ne upamo priznati. Ko pogledam spodnji seznam opažam, da sem malce odvisna od več stvari.
Nosite stvari v katerih se dobro počutite. 
Pa jaz? Hm…št. 1 samo takrat, ko sem na eliptiku, št.2 samo 2x na dan, št.4 bom skušala en gsm ugasniti čez vikend, drugi bo na “beep” in še št.8 – opustila bom FarmVille. Z ostalimi stvarmi pa nimam težav…res ne
ponedeljek, 30. november 2009
Redki so tisti, ki na svojem blogu nimajo zavihka/strani/zapisa “o avtorju”. Nisem izjema. Stvari do katerih imam neko mnenje in to mnenje ni zakonsko sporno je izraženo kot pač je. Pa naj bom vesela, jezna, vzhičena ali kritična. Ko nekaj povem je to to. Trmasta. Težko me je premaknit. Ampak to me dela vztrajno in močno. Zame nič slabega torej
Nisem človek, ki se lahko skrije v množici. Pri nas ne, niti v Ljubljani. In toliko sem že stara, da sem opustila razne “kamuflaže”, ne trudim se več biti enaka kot ostali. Pač nisem nikoli bila in ne bom. Buhuhu. Je naporno, a je moje življenje.
In blog sem začela pisati “iz firbca”. Pa tudi, ker smo se s prijateljicami zelo razselile, zaposlile, kratko: vidimo se veliko manj. Zdaj tapkam že več kot leto in se še nisem naveličala No, ja…to sem jaz.
Obstajajo pa blogerji opazovalci in kritiki. Tisti, ki si v resnici ne bi upali povedati naglas. Skriti za psevdonimi, tremi IP naslovi, brez slik, govorijo o sebi v tretji osebi. Pišejo zgodbe, opisujejo dogodke ali kritizirajo okolico. Povedo vse in brez dlake na jeziku. Upajo napisati tudi najbolj neokusne sestavke. Samo en košček manjka. Oni sami. Pred celim svetom so pogumni in glasni le če se skrivajo. Če nihče ne ve kdo so.
Kar pomislite na blazno uspešno TV serijo Gossip Girl. V bistvu je glavna/naslovna junakinja zgodbe skrita. Ne izda kdo je, a vsi imajo njeno številko ali mail
Ne vam natančno vseh razlogov teh skrivalnic. Razumem, da ne želijo, da zapise berejo npr. starši. Čeprav starši so tisti, ki prenesejo vse Razumem, da hočejo ohraniti ene stvari samo zase. Ampak zakaj bi potem sploh pisali o teh stvareh. Tudi jaz ne pišem sestavkov o najljubšem položaju v kuhinji ali kako sem si stisnila mozolj (oboje imaginarno ;D).Mi je jasno zakaj se ne izdajo tisti, ki javno objavljajo prekrške ali celo kazniva dejanja (pustimo zdaj ozadje teh blogov).
Ne vem. Vsi, ki jih poznam si želijo biti drugačni. Samozavestni. Cenjeni. Občudovani. Hvaljeni. Nekaj res posebnega. To si želijo. Zato tona šminke, gora cunj, kup plehovja, elektronika na 1001 način, … Radi bi izstopali. Ampak samo na način, da bi jih imeli VSI radi. Pa dragi ljudje – tega ni!!! Vedno nekomu nisi všeč, vedno te nekdo ne mara, vedno ima nekdo popolnoma drugačno mnenje.
Nehajte se že skrivat. Če doma skrito kritiziraš neko politično stranko, potem pa se ne udeležiš volitev…stvar nima smisla. Bodi tiho in požri neumnosti. Tudi mene načeloma politika ne zanima – me pa zanima kaj se dogaja in zakaj. Vsaj približno.
Ah, joj…še ena objava, ki bo brez komentarjev. Ja, če se skrijete in vas nihče ne opazi vas imajo zato vsi zelo radi in ste nekaj posebnega. Svetla izjema, zvezda in vzgled. Em…samo malo. Se mi zdi, da vse vzornike poznamo. Ok. Torej ste…ah pa saj to veste samo vi sami!
nedelja, 22. november 2009
Vse jih imamo. Tudi oni jih imajo. Vprašanje je le kdo jih izda več O čem govorim? O vseh tistih zabavnih zgodbicah s katerimi smo do solza nasmejale najboljše prijateljice. O osvajalskih spodrsljajih. Tistem čudnem tipu iz lokala. Kako se je oni po nesreči zaklenil ven, ker je med odhajanjem govoril z nami po telefonu. Ali kako sta se spoznala – ko je prisegla, da res ni njen tip moškega. O tem, da mu je izgubila psa. Da tistih bolj “sočnih” dogodivščin ne omenjam. Seveda jih imamo vsi. Vsi tako ali drugače preživimo “študentska leta” (tudi tisti, ki sploh ne redo študirat). ;D
In potem se umirimo. Najdemo partnerja. Smo srečne. Vsaj večino časa Ženske pač stalno želimo kaj spremeniti. No, to lahko napišem lepše….tako bolj za moško publiko: “Ženske smo nagnjene k popolnosti in iz vsakega moškega želimo narediti vladarja sveta.” (O nesporazumin in prepirih zaradi različnih pogledov na našo “pomoč” zdaj ne bom pisala). Kje sem že ostala??? Aha! Imamo moškega in smo srečne.
Sprehajamo se po Mariboru (ali kateri kraj vam že pač pade na pamet) in se spomnimo na eno zelo smešno dogodivščino. Pri sebi se malo zahihitamo. Ampak (očitno) toliko na glas, da nas tudi partner sliši in zasliši čemu tak skrivnosten nasmešek. Moja reakcija vam je itak že jasna, toliko me že poznate. V pol smehu povem zgodbo kako me je oni osvajal in po nesreči pahnil z meter visoke ograje, da sem kraljevsko telebnila na hrbet. Jasno, da nisem imela tam kaj iskati, ampak včasih me zagrabi počet neumnosti. Zgodilo se mi ni nič. In ko sem zagledala nad sabo prestrašen obraz (takšen kot bi bila merva ali bi me pol manjkalo) me je zvilo od smeha. In to je eden tistih neumestnih trenutkov, ki se jih spomniš. So ti večno smešni. Težava pa nastane, če so smešni samo tebi In te po končani anekdoti partner samo nemo gleda. Huh. Neprijetno.
Saj bi vas vprašala koliko in kaj poveste ve. Pa mi je že v naprej jasno, da na to objavo ne bo komentarjev Tudi moj “dogodek” je izmišljen. Me pa vseeno zanima koliko upate zaupati….jaz nikoli ne vem kje je zdrava meja in včasih povem preveč. Pa saj to se pričakuje od ljudi, ki javno pišejo svoj dnevnik mar ne?!?
ponedeljek, 2. november 2009
Popolnoma filmsko. No, če smo realni v filmih in nanizankah se hodi ven vse večere v tednu – tega mi NE znamo. Žal. Smo malo zapečkarski. Obvezno pa je potrebno pokazati svoja nova oblačila v soboto ponoči. Seveda ne zvečer Šele takrat ko se lokali v tujini zapirajo, prilezemo na plano. Priti v lokal pred enajsto uro ni kul.
V lokal je potrebno čim kasneje. Da se že tare ljudi. Ker če je zunaj 100 meterska kolona je notri res nora zabava. To je indikator
Takoj po prihodu v lokal začnemo iskati tisto noro zabavo. Žur, čago, nekaj. Pa je vse kar vidimo le kup sardelic. Premajhen prostor za vse te ljudi. Bučna glasba. Zadirčna strežba.
Kaj je tu tako finega? Plesati ni mogoče. Roke imaš polne stvari (šal, jakna, torbica, …), ker je zunaj temperatura -1 in notri +28. Pogovori zaradi glasnosti zvočnikov odpadejo. Za romantične trenutke ni prostora.
Kaj torej lahko počneš?
1. Stražariš pri vhodu in opazuješ prihode/odhode.
2. Se drgneš ob šank in skrkaš vodo.
3. Se greš morskega psa in krožiš po množici.
4. Nabereš vzorce epitelija z drgnjenjem ob neznance za znanstveno raziskavo.
5. Se trudiš dobiti virozo, da si lahko od ponedeljka na bolniški.
6. Izživljaš kakšen fetiš (nekaj z dotikanjem nepoznanih ljudi).
7. Se postaviš v bližino WC-jev in opazuješ kdo ima najmanjši mehur in kdo največ bruha.
8. Pod stopnicami gledaš puncam pod krila.
9. Od 8h dalje stražiš svojo mizico in dregaš s komolci, če jo ogrožajo novi osvajalci.
10. Se napiješ in se zabavaš že samo s tem, da si.
11. Neumno ogovarjaš nasprotni spol.
Morda sem kaj še izpustila, a bistvo o nočnih izhodih je pokrito. In potem se pojavi vprašanje zakaj bi to sploh počeli:
1. Da bi potrdil svoj obstoj s tem, da te ljudje opazijo – v mini oblekici in 11cm petah ali oprijeti majčki brez rokavov lahko javno predstaviš kaj naredi odpovedovanja ogljikovim hidratom – za dvigovanjem samozavesti.
2. Srečaš ljudi, ki jih nisi videl že 10let.
3. Ker doma nimaš družbe za pijančevanje in tu jo najdeš.
4. Doma nimaš nikjer tako glasnega ozvočenja in tu stalno vrtijo tvoj najljubši komad.
5. Potrebuješ izgovor za hranjenje sredi noči – kebap ob 2h zjutraj.
6. Da bi si našel partnerja za stvari v dvoje (sprehod, ležanje pred televizijo, izlete, pa tiste očitne zadeve ;D).
Zdaj gledam točke kaj lahko zunaj počnem. Nič od tega me ne privlači. Vem tudi ZAKAJ ne hodim več ven. Ne potrebujem tega, da bi bila opažena, moja samozavest je ok. Srednješolske sošolke sem že našla na Facebooku in tako lahko ohranim prijetnejše stike kot pa neoseben klepet sredi polnega bara. Alkohola ne pijem. Najljubši komad poslušam na poti v službo tako naglas, da motim vse, ki ne vedo kaj je varnostna razdalja. Rada jem – vedno in ne potrebujem izgovora za to ;D Partnerja že imam in lahko počnem bolj prijetne stvari kot vse zgoraj opisano.
Zato ne hodim ven. Ne razumite narobe: obožujem glasbo in ples. Rada se zabavam s prijateljicami. Scene Seksa v mestu kjer so vse večere na koktajlih že dolgo sanjam. Zelo rada bi našla kakšen undergroun salsa klub. Uživala bi, če bi se za večerni izhod res lepo oblekla in bi bili lepi tudi vsi ostali. Samo nič od tega ni pri nas ni mogoče. No, v resnici srčno upam, da se motim in mi bo nekdo zdaj napisal za en zelo drugačen klub/lokal/bar. Upam, a dvomim!!!
