Aja….teta sem 
No, vsaj tako se reče, v resnici sem še mlada kokoš 
In malo prej sem imela v naročju 6 dni starega Luka. Samo je še v fazi, do katere bo prišel tudi malo kasneje. Če ga zbudiš ga moraš še nahranit! Ali pa mu vsaj ponudit hrano
Luštkan je. Zdaj čakam, da malo zraste, da mu bom še kaj razložila kako se nagaja staršem, če se slučajno ne bo znašel ;D
Sem družabna. Ampak sem velikokrat rada tudi sama. In za slednje sem imela zadnji mesec (in kakšen dan več) obilo priložnosti. Na začetku sem seveda izkoristila vsak urico za “svoje opravke”. V bistvu nič posebnega. Čas zame pomeni čas, ko končno naredim kar sem že dolgo odlagala. Nekaj primerov: ureditev koledarjev, šivanje “odpadlih gumbov”, zlaganje dokumentov, brisanje prahu z rož, dodajanje aplikacij na mobilnik, branje knjig, premikanje pohištva, … In v obdobju dobrega meseca mi je vse to tudi uspelo.
Težava je le, da sem si najprej prisvajala urice, potem ure, zdaj si že dni. Čisto potuhnjeno sem zlezla sama vase (ali kako bi se temu reklo). Odvadila sem se poklicati nazaj, nisem takoj odpisala na maile/smse, sama nisem klicala okrog. Lahko bi rekla, da sem svojo prisilno biti-doma-in-mirovati nadgradila z skriti-se-pred-okolico.
In vem, da to moje stanje ni ostalo neopaženo, ker dobivam sporočila v stilu “a ti še živiš”, “težje te je dobit na telefon kot takrat, ko delaš”, “kaj nič ne pokličeš, če imaš čas”…
Ok. Imam čas. Porabim čas. Dolgčas mi ni. Vsak dan si zastavim cel kup nalog, ki jih tudi opravim. Seveda vas nisem pozabila. In končno: živa 
Odvadila sem se komunicirat. Načeloma sem jaz tista, ki je klicala, vabila, zganjala ljudi skupaj. Zdaj mi tega ni za početi. Ne da se mi zabavat. In kaj bomo zdaj?
No, za začetek me veseli, da mojo odsotnost občutite. Hehehehe. Saj se bom vrnila…se mi zdi. Zdaj je pač obdobje, ko nekje vsaj 22 ur na dan niti ne odprem ust (pa upoštevajmo, da še jem in pijem) Hm…dobro, da imamo računalnike, a? 
Pozdrav iz toplega kotička :*
P.S.: Hvala za vso ponujeno pomoč.
Ja, danes sem si pa dala dela z avatarji “mojih mačk” Nisem dopisovala imen…malo, ker katero nisem popolnoma zadela…malo, da vas ne razjezim/užalim in malo, da ohranim vašo zasebnost. Če se najdete si mirno prenesite slikco na GTalk, MSN…karkoli… Jaz sem si to shranila v telefonski imenik. Še namig za lažje iskanje: na zadnji sem jaz! ;D
Za vse, ki bi želele same ustvarjati ali narediti slikico še za koga pa samo klik in FaceYourManga – uporaba na lastno odgovornost
P.S.: Hadu hvala za link
Še en lep dan… še en naporen delovnik In ko že sitno pogledam skozi okno vprašujoč, če me bo sonce počakalo ali se bo skrilo pred mojimi pohodniškimi “podvigi” dobim sporočilo. Pravzaprav vabilo.
In ugotovim 5 stvari:
Tako je pa lepše na svetu
Včasih me razjezi….sem se vmes že pomirila…pa me je popoldan spet prijelo. Ja, včasih se mi zdi, da nam je ženskam tale emancipacija nardila več dela (dobesedno) kot koristi Seveda se mi zdi normalno, da lahko volim, opravljam katerikoli poklic, živim sama, ….skratka: všeč mi je, da imam možnost do (skoraj) vsega.
Nazaj. Travnik. 2 ženski in 2 punčki. Punčki se razposajeno igrata nakakšno obliko kradenja ozemlji. Videti je, da tista malo večja “vlada” nad manjšo. Verjetno rada pomisli, da je vsemogočna in si želi “ko bo velika” postati kraljica, da bo lahko vsem govorila kaj smejo in kaj ne. Drage moje, to bi nam pa vsem odgovarjalo se opravičujem tistima dvema, ki sta vse otroštvo sanjali, da bosta ponižni “gospodinji” (ne, tole ni žaljivka, naj končam). Ženski pa…ena rine težko kosilnico po hribu levo in desno, druga grabi. Seveda ob tem pazita tudi na punčki. Ha?
Mora bit vsaka ženska “super ženska”?! In, če že – zakaj nam niso dane nadnaravne sposobnosti?
Priborile smo si možnost, da počnemo karkoli in sedaj počnemo VSE!
Zjutraj greste v službo (ene še sproti peljete otroka v vrtec/šolo), med malico letite po nakupih (nekaj za kosilo), po službi se vam mudi (vrtec), doma hitro pripravite nekaj za jest, pospravite kuhinjo in daste vmes prat perilo, pospravite posteljo, poberete igrače v dnevni sobi, pomagate pri domači nalogi in tako KONČNO sedite Povzetek: delavka + gospodinja!
Pa tiste, ki ste doma. Zjutraj se pričakuje kraljevski zajtrk (kraljevsko veliko posode), potem peljat otroke v šolo, hitro po nakupih za kosilo, domov pospravit in prat, zgodnji obisk skupinske vadbe (jah, vsaj lepa bodi, če si že ves dan doma), hitro za štedilnik in pripravit zdravo kosilo (seveda on ne je graha, mali noče korenja, hči je po novem vegetarjanka) z zdravo sladico, pospravit, pomagat pri domačih nalogah in ob tem skuhati marmelado. Sledi dnevnik in likanje perila in potem spravljanje spat otrokov. Vsi tisti, ki se vam zdi to preprosto dvignite roke. Hahaha – ne vidim vas
Ja, ni enostavno biti ženska. Zato smo včasih tečne. Ne zato, ker imamo PMS ali druge hormonske spremembe. Enostavno dobimo občutek, da smo za vse same in da nihče ne opazi našega stalnega dela. Mogoče ga pa res ne in smo samo obsedene z redom?!? Kaj pa vem.
Nekako smo ženske od emancipacije dalje postele veliko bolj tekmovalen spol. Moški tekmujejo pri delu in avtomobilih (ok, redke izjeme), ženske tekmujemo v vsem! Znanju, lepših laseh/nohtih, postavnosti, oblekah, pametnejših otrocih, bolje šolanih psih, najboljšem štrudlu, več dejavnosti, bolj smoternem nakupovanju, večjem avtu za šopinge, boljši plači,….se ne konča.
In sem res srečna, da imam prijateljice, ki to situacijo razumejo. Ker so same mame in skrbijo za gospodinstvo. Ker imajo naporno službo in še dva otroka. Ker zaradi delovnega časa še komaj kaj vidijo moža in otroka. Me razumejo, ker kot meni jim je bilo obljubljeno, da lahko imajo vse (samo ceno so zamolčali)!
Draga prijateljica,
čestitala sem ti že na vse mogoče načine. Pa še vedno jih slišim, da sem (zdaj že menda 8 let nazaj) pozabila, da si bila rojena septembra in ne oktobra. Se posipam s pepelom ;P
Upam, da bo naslednje leto manj viharno zate. Vsaj čim manj grenkih izkušenj ti želim! Pa veliko veselja ob urejanju novega doma (veš, da ti pridem pomagat, če bosta kaj potrebovala). Seveda še naprej pridno kužko. Pa potrpežljivega partnerja. Pa nič skvoterjev (komarjev, pajkov, mravljic,…). Tople radiatorje in prenosno klimo. Veliko čokolade in nič dodatnih kilogramov. Dobre vaditelje za pilates. Sončne dni za dolge sprehode. Tek na smučeh po soncu. Vsaj kratek obisk morja. Mirne živce v službi. Fajn družinski piknik. Pa še naprej tak fajn prijateljice
Se opravičujem vsem levom in devicam. Da, stavek je pravilno napisan! Mislim na slavljence v avgustu, ki sem jim neslavno pozabila čestitat na njihov rojstni dan. Se kesam, bo naslednje leto bolj pozorna. Sploh pa…česa se pa veselimo, samo starejši ste JOKE!
Včeraj sem bila po daljšem času v mestu s Črtasto. In bilo je prijetno preveč vroče (kar zdajle, ko slišim zunaj dež zelo pogrešam).
Šli sva si pogledat Mestno plažo. Hmmmm…za ta kraj sem že slišala. Predstavljala sem si mestno plažo kot je v velikih evropskih mestih…ali tako kot ima urejeno Dotik na Zbilju. Predstavljala sem si palme, pesek, ležalnike, senčnike, okrogel šankec (kot je bil davno nazaj pred “občino” predno so naredili Kavarno), … in “dobila” sem kiosk kjer nudijo pijačo, mešanico stolov, mizic, visečo mrežo, par ležalnikov, opazen kup knjig in dva kemična WCja. No, to ni mestna plaža…upam. Bolj je Piknik scena
Mi je pa všeč, da so se odločili oživiti mesto in komaj čakam, da bo kaj na Špici. Na zunaj je videti super!!! Morda bo pa naslednje leto že res kje kaj podobnega plaži sredi mesta (upam, da si bo kdo drznil ta podvig)…samo ime ni dovolj Je pa odlično zbirališče za sprehajelce kužkov ali mlade družine.
In je padla odločitev za Kavarno v centru. Kar se mene tiče…hotela sem melonin ali pistacijin sladoled Slednjega sem dobila, pa tudi naval smeha zaradi “nove slovenščine”
Obožujem sobote! Tiste, ki so samo moje. Všeč so mi še bolj kot petki Všeč mi je ker lahko počnem stvari za katere med tednom zmanjka časa. Skočim na Anski vrh z lepo sosedo. Potem se popolnoma predolgo tuširam. In se odpravim v center mesta. Obvezno peš. Ok, saj je samo kilometer in pol
Ulovim utrip mesta. Edini dan v tednu, ko resnično zaživi. Najprej do kavarne na pijačo in sladoled s prijateljico, dvema, tremi, … nekako nas je vedno več – kot bi se dogajala celična delitev. In če klepetamo res dolgo se pridružijo še fantje. Da ne bo pomote – v kavarni v bližini bodo enako glasno razpravljali kot me. Le teme so druge. Vsaj upam
Ko ura odbije dvanajst je zadnji čas za obhod po mestu. Celje natanko ob 13.00 umre. Konec. Dogajanje se preseli za domače mize in kasneje v nakupovalne centre. Žalostno! Pustimo… torej ujeti je treba še vse trgovinice! Če je kje nova torbica, ki je res ne potrebujem, a je tako zelooo všečna (na srečo me listek s ceno večinoma ustavi). Pretakniti je treba trgovini z zdravo hrano, da vsaj nekaj dobrega naredim za telo in duhca (to je trenutek, ko ne bi smela napisati, da sem res mogla kupiti konopljine testenine). Nekaj najljubših trgovinic z oblačili, ki jih ni v nakupovalnih centrih (naj tako ostane, da so vsaj ene stvari redke ). Seveda, knjižnica kjer si naberem knjige in čakam deževne dni (upam, da jih ne bo in bom knjige le podaljšala). Pekarna Geršak za vse česar ne smem, a je dobro (tam najprijaznejše gospe). Nejc sladoled – baje se je bolje posladkati pred kosilom.
In po kosilu? Nič. In tako mi je všeč. Počasi se spravim domov…proti računalniku…malce potipkam in…grem brat knjigo. Zunaj je še prevroče
I thought that I knew about ‘em
Thought that they would never do me wrong
Well well they smile in your face
When all the time they wanna take your place
Them backstabbers
Same old scene that
You’ve seen for so long
Always want to be around you
But as jealous as they come
Well don’t want you to win that race
‘Cause if you do it’s gonna lessen their space
That’s when I decide to say
Goodbye, goodbye
To all the fake people in my life
I never wanted you around me
So be on your way now
You better think twice
Before you let people in your life
Because when you put down
No one is around you
You got a case of the fake people
A case of the fake people!
