Pasje zapovedi
nedelja, 4. april 2010
…na Dunaju! 
Gozdne prigode
sobota, 11. julij 2009
Sobotno jutro. Vse še spi. No, vsi še spijo! Pa grem seveda športat sama. Na že dobro znani Anski vrh.
Ravno se zaženem, mp3 bobni po sluhovodu. Dvignem pogled in pred menoj stoji ameriški pitbull terier; brez lastnika, brez ovratnice. Dva neumna pogleda. Moj in njegov. Pa sva šla: no dol in jaz gor.
Pi naslednji klančini sem srečala parček, ki se je spravljal k “petelinjemu zajtrku”, čeprav bi ta dva na smrt bežala pred petelinom
Malo pod vrhom ga ponovno srečam. Zdaj sta pogleda drugačna. Njegov samozavesten, moj šokiran. Psov se ne bojim in moja prva misel ni bila – našel me je, da me napade! Ne moji misli sta bili: kako hudiča je bil lahko hitreje od mene tu ter ali je našel kakšno krajšo pot. Nisem vprašala na glas, ker mi itak ne bi odgovoril.
Pa sva šla. On navzdol proti Petričku, jaz na vrh Anskega. V slovo sem mu rekla le, ” še enkrat pa daš za pijačo!” Naglas. Da JE slišal. In seveda ga na poti navzdol nisem več srečala. Škrtica
Dajte malo pazit na svoje pse
petek, 29. maj 2009
Moj najboljši prijatelj. Sreča na vrvici. Tisti, ki se vedno vrača. Tako poetično znamo označevat svoje ljubljenčke. Pa se do njih tudi tako vedemo? Ne vedno!
Razumem, da socializiran in šolan pes kdaj ni na povodcu. Se igrivo lovi po travniku z drugim psom. Da se prosto sprehaja po dvorišču. Tudi to, da na odročni cesti teče ob lastniku na kolesu. Celo da na robu parka lovi žogico. Jasno, če je lastnik tak, da ima (kolikor je pri živali mogoče) popolne nadzor nad njim. Da mu je najvišja instanca razuma. Bog. Takrat razumem, da se pes giba brez povodca.
Ne razumem pa lastnikov, ki imajo pse spuščene in prepuščene drugim! Ne moreš ob cesti spustiti “zaljubljenega” ali “mačke/ptice-lovečega” ali kronično neposlušnega psa. Čeprav smo vozniki obzirni in počakamo, je dovolj trenutek nepozornosti in ostaneš brez svojega naj frenda. In kriviš lahko samo SEBE! Ne morem reč, da sem zgleden primer tega, da je pes vedno na povodcu, zagotovo pa sem zanjo najvišji glas v uporniški glavi. En žvižg je dovolj, da se ustavi njen svet. Tako je naučena. In tako je prav, čeprav se mnogim zdi to kruto in nehumano ni. Psi so živali, ki potrebujejo kardelo in hierarhijo. In kadar človek ni na najvišjem položaju je pes. Od tu pa naslovnice: napadel, ugriznil, uničil, pobil,… pa pustimo to.
Hotela sem vam povedati, da morda drugič…ob pol enajstih ponoči ne bom tako zbrana za volanom in v temi ne bom opazila vašega terierja, ki po neosvetljeni ulici hiti do psičke na drugi strani ceste. In se potem še ustavi pred mojim avtom, da moram prižgati vse štiri smernike, da jaz ne “fašem česa”.
Če je vaš štirinožec ljubeč, igriv, prijazen, ….a neposlušen. Dajte ga na povodec. So še veliko hujše stvari od tiste linije, ki dobesedno veže psa na lastnika!
Bolje kot meni!
torek, 3. februar 2009
Januar. Opravek in kosilo v centru Celja. Čemerno vreme. In končno razlog za širok nasmešek! Na poti od parkirišča do centra mesta sem opazila zanimivo “česalnico” ali pa “frizerja”, kakor vam je ljubše.
In notri sta se sproščeno bohotila dva srednja pudlja. Dve pasji frizerki pa sta ju česali in fenirali. Nasmejala sem se do solz. Vem, da obstajajo pasji frizerji…ampak v Celju?!?
Že res, da je v Celju kakih 5 trgovin z živalmi in hrano zanje (stara znanka Ara, Tukano center na novi lokaciji, še svež MiniZoo, pa Zootic in Mr.Pet v veleblagovnicah). Že to se mi zdi veliko. Sedaj pa sem na pičlih 100m šla mimo dveh frizerskih salonov za pse!
Sigurno jim nudjo tudi manikuro oz. pedikuro. Je videti, da gre celjskim kužkom bolje kot meni 
Ali pa zgolj nisem iz pravega legla
Ko smo že pri psih….
sreda, 28. januar 2009
Da, vsi jih imamo radi. Znajo biti naši najboljši prijatelji. Tisti, ki ne zamerijo, če se kdaj neprimerno obnašamo ali pozabimo njihov rojstni dan. Imajo nas radi čeprav smo večkrat odsotni, čeprav se nam ne ljubi igrat, čeprav imamo zelo slab dan. Priznajmo si: psi nas spravijo v dobro voljo, nam dvignejo duha in nas pripravijo do tega, da gremo ven v naravo. In vse kar želijo v zameno je…. v bistvu popolnoma nič. Nikoli jim ne bomo mogli povrniti vseh dobrih dejanj. Lahko pa se trudimo biti vsaj pol toliko dobri kot se njim zdi, da smo!
Na sprehodu
Špela in Mateja sta se opogumili in obiskali pse v zavetišču ter o tem pisali. Popestrili sta jim dan. Upam, da bo še kdo tako pogumen in bo naredil tako lepo gesto. Verjamem, da se je težko potem od psa posloviti vendar je vreden, da mu polepšamo vsaj kanček časa.