ponedeljek, 17. november 2008
Zdaj je že boljše. Veliko boljše. Z mojim spanjem namreč. Čez dan sem bila več kot hiperaktivna, ko pa je bil čas za spanje so bile nekako moje zaloge energije še vedno na enakem nivoju. Do enih ali dveh zjutraj sem blodila po svojih mislih. Preutrujena za akcijo in premalo izčrpana za spanje. Nov dan se mi začenja malo pred šesto (med vikendi je seveda drugačen urnik), ob desetih dopoldan sem bila tako lačna, da bi pojedla slona.
In potem iščem vzrok: skoraj zdravo jem (pač niso redni obroki 6-krat na dan, ne gre…no, razen če bomboni štejejo kot obrok…po kalorijah bi še šlo, a pustimo to), redno »telovadim«, zadosti pijem, … vse je prav. Kako pa naj dosežem visoko opevan »kvaliteten spanec« brez zloglasnih žimnic in podložkov?!? Vem, da je spanje potrebno za regeneracijo celotnega telesa…torej nujno.
Verjetno je kriv moj življenjski stil: služba (in včasih kosilo vmes), šport, nekaj malega za jest, pred računalnik, do trgovine, na čajček/čokolado, domov pospravit, na računalnik, brat, (pisat blog), v posteljo, še na hitro pregledat maile, in potem čakam. V bistvu sem še najlažje zaspala v temi, med četom preko vmesnika na telefončku. Toliko o sprostitvi pred spanjem.
In kaj je delovalo, da sedaj spim? Ne vem. Kombinacije nasvetov »naših babic«.
Najprej je rutina: vedno grem spat med deseto in dvanajsto uro. Prezračim. Zvečer ne pijem več pravih čajev (kofetarica pa nisem). Ko grem enkrat v posteljo skušam ne več gledati na uro (sicer se žrem »zakaj hudiča še ne spim?«). Vsaj dva dni v tednu se potrudim in skušam spat 8ur (toliko, da umirim slabo vest 
Če se ponoči zbudim se pretegnem, začnem brat slovar (ja, prav ste prebrali) in počakam, da se mi začnejo zapirat oči.
Pomaga tudi to, da med dnevom nikoli ne dremam. Pojem ogromno mlečnih izdelkov (in mi je vseeno če so na napačnem delu prehranske piramide, ker jih imam rada).
Seveda gojim še ideje o pol urni kopeli pred spanjem, kamiličnih ali kumaričnih obkladkih za obraz, aromaterapijo,… in ostalih stvareh. Ampak, če nimam časa za spanec, naj bo jasno, da si ga težko najdem za umirjanje in sproščanje. Sem pač oboževalka hitrih rešitev. No,ne pri vsem
Čim slajše sanje drage princeske (in princem na belih konjih ;D)!
Napisano pod Za lepši dan od The M. -
ponedeljek, 10. november 2008
Vedno sem pripravljena vsem pomagati, če le lahko. Rada ugajam. Sem pa že pred leti ugotovila, da vsem se ne da ustreči. Nekomu se pač zameriš, mu greš na živce ali pa mu preprosto nisi všeč (ne glede na vložen trud). Tako pač je.
In greš naprej. Prijatelju, ki se je že 274-krat letos razšel s punco pač ne rečeš več: »Saj veš, ženske smo pač takšne«, ampak ga udariš po glavi. Poveš mu, da se ti res ne da poslušat spet enake zgodbe in da naj se sprijazni s tem, da je razvajena egoistka (ali katerikoli drug slabšalni pridevnik) ali pa naj jo pošlje tja kamor ne sežejo sončni žarki. Vse ženske res nismo enake. In če je to edini izgovor, da vzdržuje kronično razpadajočo zvezo…res ne vem. Nekako me ima sedaj malo manj rad, a se zaveda poante tega »udarca«. Meni pa mogoče ne bo treba spet poslušat iste zgodbe.
Po tolažbo greš v trgovino. OH so zakon! In prodajalka se obnaša kot bi bila trgovina njena in si ti kriv, da mora delati ob tej uri. Heeeej…mobitel je kot ustvarjen zato, da shranjuje številke inšpektoratov (ki zelo prijazno delijo nasvete). Pa ne gremo tako daleč. No, redko. Je ponavadi dovolj, da se na normalen način pove, da si nisi zaslužil takega obnašanja ali pa kar prosi za nadrejenega. Ker če vsem kvari dan jo je res treba ustavit!
Trgovini sledi pijača in tortica s prijateljico. Lep lokal, ok čaj in neokusna torta. Joj…ne me spraševat ali je bilo dobro. Konjska rit. Seveda je mogel in ni bilo standardnega: »Ja, super je bilo.« Razočaran pogled, komentar sodelavcu in grd pogled v kuhinjo. Ampak, je pa prišlo do pravih oseb (v kuhinji), da je bila smetana na torti že skisana! Na nek način dobro delo.
Se zmeniš s fantom za kino. Čakata pred dvorano, ko se sprehodi mimo tako dolgonoga blondinka s prelepo pljučno kapaciteto da te kap že če si ženska. Tvoj je videt pa kot otrok pred vitrino od sladoleda. No, tokrat sem pa tiho. Mirna. Hej, tudi jaz sem pogledala 
Ampak jutri naj se me pa pazi. Če moram na dopust, da najdem višje pete, krajše krilo in popoln modrček…I will do it! In zvečer…bom vsaj 7-krat bolj zapeljiva in tako izbrisala tisti lepotičkin vtis. Vsaj tako upam
Sicer mi pa še ostane tečnarjenje, da ni pospravljeno. Ker sem sama grozen človek, priznam, stalno pospravljam za seboj (in nehote še drugimi). In nekateri svoje stvari stalno puščajo 30 – 50 cm stran od koša za smeti, perilo,…bi človek mislil, da športni navdušenci po genih vsaj radi skušajo kaj zadet (ali jim pa tolikokrat ne uspe???). Hmmm. No, ko kljub vztrajnemu popravljanju »aut-ov« ne odpraviš napake poskusiš bit še slabši igralec. A to zahteva čaaaaaas in potrpežljivost. Lažje se je dogovoriti za kak kompromis. Ali pa proti-uslugo? JA! Hehehehehe…To!
Hm, če sam ne poskrbiš zase tudi drugi ne bodo! Ja, včasih je treba bit kanček nečesa kar ne znam opisat, vsaj ne s slovenskimi besedami, da dosežeš svoj namen.
Napisano pod Začetnica na blogu od The M. -
sobota, 1. november 2008
Svet je okrogel
in če se ti zdi, da je nekje
nečesa konec,
je to morda lahko tudi začetek.
(Ivy Baker Priest)
Napisano pod Za lepši dan od The M. -
