Sem družabna. Ampak sem velikokrat rada tudi sama. In za slednje sem imela zadnji mesec (in kakšen dan več) obilo priložnosti. Na začetku sem seveda izkoristila vsak urico za “svoje opravke”. V bistvu nič posebnega. Čas zame pomeni čas, ko končno naredim kar sem že dolgo odlagala. Nekaj primerov: ureditev koledarjev, šivanje “odpadlih gumbov”, zlaganje dokumentov, brisanje prahu z rož, dodajanje aplikacij na mobilnik, branje knjig, premikanje pohištva, … In v obdobju dobrega meseca mi je vse to tudi uspelo.
Težava je le, da sem si najprej prisvajala urice, potem ure, zdaj si že dni. Čisto potuhnjeno sem zlezla sama vase (ali kako bi se temu reklo). Odvadila sem se poklicati nazaj, nisem takoj odpisala na maile/smse, sama nisem klicala okrog. Lahko bi rekla, da sem svojo prisilno biti-doma-in-mirovati nadgradila z skriti-se-pred-okolico.
In vem, da to moje stanje ni ostalo neopaženo, ker dobivam sporočila v stilu “a ti še živiš”, “težje te je dobit na telefon kot takrat, ko delaš”, “kaj nič ne pokličeš, če imaš čas”…
Ok. Imam čas. Porabim čas. Dolgčas mi ni. Vsak dan si zastavim cel kup nalog, ki jih tudi opravim. Seveda vas nisem pozabila. In končno: živa 
Odvadila sem se komunicirat. Načeloma sem jaz tista, ki je klicala, vabila, zganjala ljudi skupaj. Zdaj mi tega ni za početi. Ne da se mi zabavat. In kaj bomo zdaj?
No, za začetek me veseli, da mojo odsotnost občutite. 
Hehehehe. Saj se bom vrnila…se mi zdi. Zdaj je pač obdobje, ko nekje vsaj 22 ur na dan niti ne odprem ust (pa upoštevajmo, da še jem in pijem) Hm…dobro, da imamo računalnike, a? 
Pozdrav iz toplega kotička :*
P.S.: Hvala za vso ponujeno pomoč.
Da pa ni popolnoma vse belo sem slikala še nekaj stvari, ki skušajo kljubovati snegu (kot jaz). Uspeva jim predvsem zaradi listja.
Konec jeseni. Predčasno bo zdaj zima. Pa saj ni presenetila smo mene (in avto), tudi vse na “cestarje” je. To bo še zabavno. Hmmmmm…komaj čakam poletje!!! ;D
Tole čakanje je bilo eno najkrajših…in najbolj mirnih, sem ugotovila čez nekaj držav 
Predno smo lahko vzeletli je bil še cel protokol zavojev, obratov in … khm… nege 
In končno nad oblaki. Ven iz turobne Ljubljane. Na sončku. Sedaj grem pa še sama nad oblačke – tiste v sanjah. Se nadaljuje….
Mogla sem počakati, da se umiri, saj nisem bila prepričana, da bo lahko takoj vzletela. In končno je bila odrešena na okenski polički. V nekaj trenutkih je odletela na bližnje drevo. Uf! Tale je imela srečo! Upam, da bo kmalu konec zime in se bodo živali lahko skrivale v manj nevarnih okoljih! Čeprav vrabci, ki prebivajo v CityCentru so verjetno zadovoljni 
