Celje že diha pasji utrip. Pričela se je Evropska razstava psov. Zavidljivi naslov za majhno Celje ;) In ob tem sem se spomnila na zgodbo, ki sem jo pred kratkim brala v enem od kratkočasnikov. City Magazin.

Odgovorna urednica, Nina Tanhofer je opisala svojo izkušnjo s psičko. Posovjenko iz zavetišča. Zgodbica me je res ganila, ker sem se precej naša v njej. Ne, ker bi sama posvojila psa. Zato, ker vem kako je živeti s psom in še bolj dobro vem kako je živeti brez njega. Žal.

" …v meni pa se je ob klikanju na fotografije kosmatincev zbujala želja po smrčku. Ko sem partnerja hotela prepričati, da bi imela psa, sem se morala precej namučiti - imel je veliko razlogov, zakaj psa ne moreva imeti, predvsem zato, ker veliko potujeva in naju veliko časa ni doma…"

“Z njo (kokeršpanjelko) sva doživela marsikaj - ker je bila zapuščena in se je bala, da jo bomo tudi mi zavrgli, ni želela biti sama v stanovanju. Spraskala je vrata, se polulala na tla, na kavč, na posteljo (večkrat), se pokakala na kavč, na posteljo, lajala do onemoglosti (non stop)…”

“Lani je dobila raka na seskih in so jo morali operirati, morala sva jo negovati. Veliko potujeva in je jemljeva s seboj na letalo, zato redno iščeva varstvo, kar je včasih lahko težava. A NIKOLI, NIKOLI, NIKOLI nisva pomislila, da bi jo odpeljala nazaj. V zavetiščih po Sloveniji poznajo veliko drugačnih zgodb. Pasjih in mačjih daril, ki se jih ljudje naveličajo ali so jim v napoto, ko je treba na dopust, ko družina pričakuje novega člana… Sena je v sedmih letih odkar jo imava, poskrbela za toliko smeha, toliko lepih trenutkov, da mi nikoli ni bilo žal za tisto pot v zavetišče v Dramljah. Z nama gre kamorkoli, rada se pelje v avtu - spredaj, zadaj, kjerkoli, samo da se nekam zapeljemo. “

“Ima veliko različnih razpoloženj in smešno mi je, ko vsako od teh razpoloženj prepoznam - ko ima dan za lenarjenje in zjutraj noče s svojega prostora; ko je čisto naspidirana in se hoče igrat kot mladiček; ko je užaljena in meni, da se ji godi krivica; ko je prepričana v “svoj prav” on odločno bevska in me odriva s tačko; ko ve, da midva nekam odhajava in ona ne gre zraven in se iz obupa vedno tlači v potovalko; ko vneto razmišlja in naguba čelo; ko ji je res nerodno, ker ve, da je nekaj ušpičila…”

“Če/ko boste posvojili žival pa imejte v mislih samo to, da mora biti vaša ljubezen brezpogojna - v dobrem in slabem in za vedno.”

Sama verjetno ne bom nikoli vzela psa iz zavetišča. A zgolj zato, ker psov, ki so mi všeč in so primerni za moje želje tam ni. Na srečo. ;) Res si ne želim še več grdo zapuščenih in zaznamovanih hišnih ljubljenčkov. Sem pa že peljala poln avto odej, blazin in rjuh v Zonzani.

Ljudje znamo bit kruti…psi pa ne znajo nehati imeti radi. Bizarno, a ne?