To me je sram (javno) priznati, a…jbg ;) Kljub daljšem bivanju v prestolnici sem šele pred kratkim osvojila Šmarno goro. Enostavno ni bilo primernega trenutka, družbe, prevoza, volje, počutja, ali kar obstaja še od izgovorov. Poti do vrha je več…moja je tekla iz Šmartnega po partizanski :)

Navodila za pot so bila jasno napisana in poslikana na Hribi.net, izbrana je bila najhitrejša (lahka) različica. Bila sem v tekaških copatih, ker sem podcenjevala pot…priporočam pohodne čevlje. Ne, da ni mogoče prehoditi vsega v “teniskah” le precej je blata, listja, korenin in gladkih skal.

Je pa vsaka kapljica potu poplačana, ko pridete na vrh. Ljubljana pod vami, alpe pred vami, okrog pa se vije kača (beri: slavna avtocesta).

Na vrhu Šmarne gore je zavidljivo veliko dogajanja. Kar nekaj ljudi se nabere na lep sončen dan. Lepo ležijo v ležalnikih in nabirajo še zadnje žarke. V manjši menzi strežejo dobre in sveže sladice po zmernih cenah. Čaj imajo blazno dober.

Po kratkem obhodu, sladkem čaju in krofku (res je bil samo krofek, ok dva) je bila pot dol bolj energična. Ne pa hitrejša. Res sem bila neprimerno obuta ;) Če še niste bili vam priporočam obisk med tednom (za vikende je verjetno nora gneča). Bo potrebno ponovit. Še dve poti sta ostali (plezam pa (še) ne).