Moški so vsemogočni. Najmočnejši. Nepremagljivi. So pač vse, če se le ne prehladijo. Prehlad ohromi še največjega barbara. Ko njihova temperatura naraste na 37,2 se moramo ženske že resno ukvarjati z njihovem stanjem. Lahko, da jih bomo izgubile za vedno ;) Oni jamrajo in me kuhamo, strežemo, nosimo, urejamo, …skratka, skrbimo za bolnega otroka. In ta tečni otrok se nam kdaj nasmeje ali pohvali čaj kar je prav posebna nagrada. Prehlad mine. Stanje se normalizira. Za kak dan ali dva. Potem me začne nekaj praskati v grlu. Nepomembno. Delam, športam, ignoriram. Naslednji večer sem utrujena. Glas se mi krha. Ovijem se, da mi bo toplo. Seveda ponoči ne spim kaj dosti. Zjutraj pa mi je vroče, boli me grlo in trebuh. Tuš, čaj, tableta in delat!? Resno razmišljam kako bi se moskega prepričalo v enako (ali vsaj podobno) skrb za prehlajeno žensko. Resno. Se pa zdi, da smo ženske že v začetku to zaje*%￦§. NE ZNAMO LENARIT. In če ne znaš lenarit se težko pustiš streči. To, da boste pa ve ležale in dajale navodila kaj vse je treba postoriti po hiši pa kar odsanjajte. Nima veze s prehladom. Lahko počaka ;) No, tisti res “učeni” moški vedo, manj ko ima ženska dela (po hiši), več bo imela časa za njih… V resnici je vse logično.